Če opustimo travnike, obglavimo lipicance

LIPICA – Vodstvo Kobilarne Lipica danes organizira posvet z župani kraških občin in okoliškimi kmeti, ki vsako leto pridelajo in priskrbijo do 1000 ton sena za naše slovite kraške sivce. V izjavi za javnost je v. d. direktorja kobilarne dr. Boštjan Bizjak malce zagonetno napovedal: »Če bo Kobilarna Lipica v prihodnje zavezana k nakupu 900 ton sena na letnem javnem razpisu, bo seno po veljavni zakonodaji morala kupiti od ponudnika, ki bo za celotno količino ponudil najnižjo ceno. V razmerah globalnega trga lahko pričakujemo, da bo z najnižjo ceno ponujeno seno pridelano v bistveno drugačnih klimatsko-pedoloških razmerah od tistih, ki so v Lipici od leta 1580 oblikovale lipicansko pasmo konj.«

Ni znano, da bi katero koli vodstvo kobilarne v 434-letni zgodovini sklicalo tak sestanek. Za kaj v resnici gre?

Z zadržkom, kar malo boječe so nam priznali, da na kmetijskem in finančnem ministrstvu želijo javni razpis za dobavo sena kobilarni. Češ, tako zahteva veljavna zakonodaja.

Strokovni vodja kobilarne, hipolog mag. Janez Rus, nam je priznal, da sta odkos in odkup sena pri okoliških kmetih desetletja nemoteno tekla. Zdaj pa bodo morali upoštevati najnižjo ceno sena in tako izbrati kvazinajboljšega ponudnika. Sliši se lepo, transparentno. Hm, kaj bi na to rekli konji? Se tudi oni strinjajo s tem, da bodo od zdaj žvečili na videz sveže seno, pomešano z lanskim, pripeljano od nekod iz Italije, Francije, Hrvaške, s poplavljenih travnikov Bosne, kjer ne rastejo enake rožice kot pri nas na Krasu?

Petdeset kmetov za tisoč ton sena

Strokovnjaki so nam priznali, da je zahteva oblasti po javnem razpisu o dobavi sena 350 lipicancem, to je desetini vseh še živečih pravih, tradicionalnih, cesarskih lipicancev na svetu, ne da bi se poglobili v konje in njihovo okolje, izjemno nevarna.

Prvič bo razpis udaril skoraj 50 kraških kmetov, ki se jim še ljubi vstajati zgodaj zjutraj in kositi ekonomsko gledano nedonosne kraške travnike, ki jih je za 700 hektarov. Število krav je v zadnjih letih na Krasu namreč korenito upadlo. Kobilarna je tako rekoč edina na območju, ki še odkupuje seno. Tamkajšnji kmetje torej opravljajo dvojno poslanstvo; lipicancem zagotavljajo najboljšo možno krmo in so eni izmed redkih, poleg denimo vinogradnikov, ki skrbijo, da se kraška krajina zaradi opuščanja kmetovanja ne bo do konca zarasla v neprehodno trnovo šikaro.

S senom tudi paraziti

Slovenija sicer nima velikih pridelovalcev sena, zato morebitno najcenejše seno, kot zahteva zakonodaja, zagotovo ne bo slovensko. Kaj to pomeni za zdravje lipicancev, smo prosili za mnenje prof. dr. Marjana Kosca z veterinarske fakultete v Ljubljani.

»Lipicanec se je na Krasu rodil in tam živi že stoletja, zato je domače seno kraških travnikov, ki slovijo po biotski pestrosti, najboljše zanj.«

V nujnem odkupu najcenejšega sena prof. Kosec vidi veliko nevarnost za zdravje lipicancev. »Ponudnik lahko seno odkupi in ponudi Lipici s poplavnih območij, kjer so pogosti polži mlakarji, ki prenašajo parazit veliki metljaj (Fasciola hepatica). Ta je sicer bolj značilen za prežvekovalce in je v jetrih in žolčniku, toda dobijo ga tudi konji.«

Lani je kobilarna plačala kmetom za seno po 11 centov za kilogram. Za sezonski odkup 1000 ton so porabili približno 110.000 evrov. Manj kakovostno in hkrati za zdravje lipicancev nevarno seno s poplavnih območij bo morda pol cenejše. A po zakonodaji očitno še vedno primerno za naše najlepše konje. Ne glede na to, da bodo morda imeli v Lipici zaradi »okuženega« sena že naslednje leto hude težave z zdravjem, da bo poginilo še več strumnih lipicancev in, ne nazadnje, da bomo ubili še zadnjega kraškega kmeta, ki se mu ljubi po vročem soncu kositi in obračati seno. V javnem razpisu po besedah mag. Rusa namreč ne morejo zapisati pogoja, da mora seno zrasti na kraških travnikih. »Če opustimo kraške travnike, obglavimo lipicanca,« sklene prof. Kosec.

Za konje bi še enkrat dali

Ko je leta 2012 na Krasu pritisnila suša in so travniki že sredi junija postali zažgano rjavi in so čredi na paši zvozili 150 ton sena, pripravljenega za zimo, so na poziv vodstva kobilarne in takratnega ministra Franca Bogoviča slovenski kmetje s Štajerske, Dolenjske, iz Prekmurja, s Kozjanskega in iz Bele krajine darovali seno.

Čeprav so preklinjali vodstvo kobilarne in politiko, ta v zadnjih letih res ni znala prav zgledno skrbeti za naše kraške sivce, bi kmetje še enkrat darovali seno. »Ne bo me vrag vzel za eno balo, konji niso krivi, oni pa naj se poberejo...« mi je junija 2012 slikovito in na glas povedal kmet iz Posavja.