Minuli konec tedna so na Gradu Dobrovo v Goriških brdih slavili prašiča, koline, svoje prednike, domače in pristne sestavine, mesne izdelke, oljčno olje ter seveda vino, po katerem Brda tako ali tako slovijo. Čeprav brez vina ni življenja, kot pravijo v teh koncih, pa njihovi vinarji to pot vseeno niso bili povsem v ospredju. Na festivalu Od repa do glave so se v prvo vrsto postavili briški gostinci. Vseh skupaj je 25. Na festivalu jih je bilo 21. To pove, da so se znali resnično dobro povezati ter pokazati svetu, kaj pomeni stopiti skupaj. In kadar je tako, potem je jasno, da regija dobiva dogodek, ki bi lahko postal množičen, predvsem pa tradicionalen. S festivalom so želeli na sodoben način obuditi bogato briško tradicijo kolin. Simbolika časa izvedbe festivala zato še zdaleč ni bila naključna: ljudsko izročilo pravi, da okoli 19. marca, ko goduje sveti Jožef, njihovi šalami tudi dokončno dozorijo.
Veste, mi nadaljujemo samo to, kar so počeli že naši predniki.
Izvedeli smo, da so bile tudi v Brdih koline nekoč eden najpomembnejših dogodkov v letu, da je bil to čas skupnega dela, znanja, povezanosti in druženja. Ne, sploh ni šlo samo za pripravo hrane, pač pa za nekakšen obred skupnosti. Pa še nekaj: v času, ko smo priča že skoraj alarmantnemu upadu slovenske prašičereje ter nespoštljivega odnosa do hrane, je bil festival Od repa do glave tudi lepa priložnost, da so lahko glavni akterji (domači gostinci) še bolj odločno poudarili pomen uporabe celotnega prašiča ter odgovornega odnosa do hrane, kot so ga poznale že naše prejšnje generacije.
Kralj živali
Pobudniki, da se bo odslej hodilo v Brda še pred veliko nočjo, so bili Zlatko Mavrič (Belica), Tina Morel Podgornik (Kabaj), Sebastjan Mavrič (Hiša Marica), Uroš Klinec (Klinec, Plešivo), Janez Skočaj (Vino Modana), Tina Gorjup (Mjrka) in Nejc Nikolavčič (Konvin), ki se je sredi prijetnega vrveža v tistem spomnil, kako se je vse skupaj začelo. »Takole je bilo,« je rekel. »Eden od pomembnih briških gostincev, to je Zlatko Mavrič, je sprožil resno debato o gostincih in o njihovem preživetju zime v Brdih. Vemo, kako so Brda lepa spomladi in poleti, koliko zanimivega se tu zgodi jeseni, zdaj pa smo želeli briški gostinci izpostaviti tudi to, da smo še kako živi tudi pozimi. Ne nazadnje smo želeli aktivno poseči tudi v tisti rek, ki pravi, da se v Brda življenje vrne šele po veliki noči.« Staknili so glave in že kmalu spoznali, da so bile v Brdih zime pravzaprav že od nekdaj posvečene prašiču, prascu, kot mu pravijo. Ne nazadnje je imel vsakdo doma kakšnega prašiča. Tako je menda še danes.
Pobudniki dogodka (z leve): Nejc Nikolavčič, Tina Novak Samec, Tina Morel Podgornik in Sebastjan Mavrič FOTO: Blaž Samec
»Če dobro pomislim, v Brdih niti ni kakšnih izstopajočih jedi,« je nadaljeval Nikolavčič. »Nemara tudi zato, ker je Bric vtaknil prasca, ma, prav povsod: je bil v mineštri, v župi, z jajcem …« Vskočil je Sebastjan Mavrič: »Ne vem, če poznate, a pri nas obstaja tudi rek, ki pravi: 'Če prasec ne stopi v jed, potem ni nič.« Nikolavčič je pridal: »Od tod prihaja ne nazadnje tudi ime festivala – Od repa do glave. To pa zato, ker se je zmeraj uporabilo vse, od kosti, kože, celo dlak, vse, resnično nič se ni metalo proč. Vedeti morate tudi, da je bila svojčas tu resnično ena velika mižerija. Bil je to čas, ko so izdelovali pršute, a ne zase, pač pa za prodajo v Italijo, s tem denarjem pa so si lahko potem naši predniki kupili novega prasca za naslednje leto.« Sogovornika sta se strinjala, da je slovensko svinjino dandanes res težko dobiti na našem trgu. Slovenija proizvede namreč precej manj svinjine, kot je porabimo. Samopreskrba je komaj 30-odstotna, kar pomeni, da moramo večino mesa uvoziti. Morda je k temu prispevalo prepričanje, da je svinjsko preveč mastno, da ni zdravo … »Pa čeprav je sestra od mojega nonota, ki ima 99 let, celo življenje cvrla na svinjski masti, in ne na drugih oblikah maščob,« se je kislo nasmehnil Nikolavčič.
Šalam ni salama
Medtem ko lahko pri Bricu vinarju kupiš vina, kolikor hočeš, pa njihovega znamenitega šalama ne boš mogel. Če si njegova dobra stranka, ti ga bo dal za poskusiti, kupiti pa ga ne boš mogel, saj ga preprosto nima dovolj. Če povzamemo: šalam lahko probaš, a le če imaš srečo, to pa so imeli tokrat prav vsi obiskovalci festivala Od repa do glave. Sicer pa: kdor bo obiskal Brda poleti, ta ga ne bo našel na tamkajšnjih jedilnih listih. Saj ga preprosto ne bo več. Sebastjan Mavrič je nadaljeval: »Veste, mi nadaljujemo samo to, kar so počeli že naši predniki. Sam imam namreč v glavi še zmeraj tisti okus ta pravega šalama ali pa pršuta, ki ga ne pozabiš nikoli ...« In po čem se od drugih naših tovrstnih suhomesnatih izdelkov sploh razlikuje ta tako opevani briški šalam? »Najprej po imenu,« je ustrelil Mavrič in špiknil v rezino šalama. »Že če ga pogledaš, to ne more biti salama: to je šalam in je moškega spola!«
21 briških gostincev se je zbralo.
Nikolavčič je dodal: »Nikakor se tudi ne dodaja dima. Kljub podnebnim spremembam imamo tukaj še zmeraj zadosti dobre razmere, da ga lahko ustrezno posušimo v naših domačih, kamnitih, starih kleteh. Tako drugačnega ga zagotovo dela tudi lokalni ponos tamkajšnjih mesarjev, predvsem pa bečarjev, priučenih mojstrov za pridelavo klobas, salam in drugih mesnin. Ena ključnih oseb, da so se ideje gostincev naposled spojile v končno festivalsko obliko, je bila direktorica Zavoda za kulturo, turizem, mladino in šport Brda Tina Novak Samec. Ob koncu lepo obiskanega festivala je bila še kako ponosna predvsem na to, da jim je uspelo povezati gostince, da so prišli zraven še vinarji, predvsem pa, »da nam je uspelo v enem samem mesecu, ko je padla ideja, postaviti na noge takšen festival«.
Priredili so tudi prvo šalamijado. Izdelke so ocenjevali trije uveljavljeni poznavalci in mojstri v izdelavi mesnin (z desne) Rasti Fakuč, Joško Sirk in Miro Hlede. FOTO: Blaž Samec
Podokničarji so poskrbeli za pravšnje ozadje. FOTO: Blaž Samec
Da jim je dogodek tako lepo uspel, je veliko prispeval tudi Janez Skočaj. FOTO: Blaž Samec
Gašper Bužinel (Vina Aleksander) je točil svoj izvrstni merlot. FOTO: Blaž Samec
Grad Dobrovo je bil prizorišče premiernega festivala Od repa do glave. FOTO: Blaž Samec
