Čebele ima na kolesih

Čebelarsko društvo Kapca pri Lendavi je sicer mlajše, a kljub temu izjemno delavno in aktivno. Čebelarji pridelujejo več vrst medu in si po svojih najboljših močeh prizadevajo za čebele in varovanje teh v naravi. Kljub temu da je društvo maloštevilno, za čebelarje pripravljajo različna strokovna izobraževanja in seminarje.

Onidan smo se pogovarjali s Štefanom Šimonko iz Kapce pri Lendavi, ki je čebelar že 47 let, je tudi predsednik Čebelarskega društva Kapca. Letos je društvo s pomočjo Občine Lendava pripravilo prvi medeni dan, pri vaškem domu pa so odprli tudi infotočko Panj.

S čebelami se druži že pol stoletja. FOTO: Igor Mali

Zlata medalja

Šimonka nam je razkril, kako je postal čebelar. Nekega dne je šel pomagat v čebelnjak pri točenju medu in podobnih opravilih. Takoj se je zaljubil v to dejavnost in se odločil, da bo postal čebelar. Pri svojem poslanstvu vztraja, kot rečeno, že polnih 47 let. Vzljubil je čebele in delo z njimi. Ko je pridelal svoj prvi med, je bil čisto iz sebe. Čebelariti je začel s petimi čebeljimi družinami, kmalu jih je imel že 15. Svojčas jih je imel celo 130! Čebele je imel v domačem čebelnjaku in jih vozil na pašo na Pohorje ter Goričko.

Štefan Šimonka toči cvetlični in akacijev med. FOTO: Jože Žerdin

Danes ima 50 čebeljih družin. Čebele prinašajo cvetni prah v panje, potem nastane med. Štefan toči cvetličnega in akacijevega. Pred leti je točil tudi gozdnega, lipovega in kostanjevega. Z leti si je pridobil veliko čebelarskih izkušenj in znanja. Dandanes mora biti vsak čebelar dobro izobražen in še kako inovativen. »Čebele mora vedno imeti na kolesih in z njimi živeti. Jih voziti na pašo, sicer mu ne ostane prav veliko od ekonomičnosti. Predvsem pa mora čebelariti umno,« je poudaril Štefan. Ponosno je povedal, da je pred leti sodeloval na pomurskem ocenjevanju medu in za akacijev med prejel zlato medaljo!

Porazna letina

»Letošnja čebelarska letina je bila zelo slaba!« je poudaril in v isti sapi dejal, da so na slab pridelek medu vplivali vreme in razmere, ki niso bili najboljši za čebele. »V začetku je bila pozaba, potem pa je nastopilo sušno obdobje. V okolici Kapce so posejana polja ajde, zaradi suše pa je bil pridelek medu kljub vsemu zelo pičel, saj ni nič medilo.«

V vsako pridelano žlico medu čebelarji vložijo veliko dela, znanja in truda. FOTO: Valentynvolkov/Getty Images

Kritičen je tudi do sedanje prodaje, saj se marsikje med prodaja pod ceno, čebelarji so, razumljivo, nad takim početjem silno ogorčeni. Glede na to, da so v vsako pridelano žlico vložili veliko dela, znanja in truda, se ne morejo strinjati s trenutnim stanjem, ki je kratko malo podcenjujoče. Toda člani Čebelarskega društva Kapca kljub temu še naprej vztrajajo pri čebelarjenju, saj preprosto obožujejo svoje čebele.