Česa o Kosovem angažmaju NLB v 10 dneh ni znal pojasniti

LJUBLJANA – Dnevne novice so v zadnjih dveh tednih dobesedno preplavljene z begunsko krizo, s katero se ubadata tako Slovenija kot tudi EU. V ozadje so nenadoma zdrsnile še nedavno vroče teme, ki pa epiloga niso dobile. Vseh odgovorov na zastavljena vprašanja ni dobilo niti poslovno sodelovanje med največjo državno banko NLB in podjetjem Draga Kosa R.U.R.

 Znano je, da Kosovo podjetje za največjo državno banko opravlja forenzične preiskave bančne luknje, ob tem sodelovanju pa je marsikateri poznavalec razmer v slovenskem bančnem in političnem prostoru vprašajoče privzdignil obrvi. 

Sodelovanje je v medijih pojasnjeval Kos,

kaj točno počne Kos v NLB, je zanimalo skupino nepovezanih poslancev in o tem je razpravljala komisija za nadzor javnih financ, v NLB so se čudili, zakaj se morajo zagovarjati, če želijo razčistiti, kako je nastala bančna luknja, po televiziji so se odvijale pogovorne oddaje, ki so secirale sodelovanje med podjetjem R.U.R. in NLB, odločitev za Kosa pa je moral na nacionalni televiziji pojasnjevati tudi Janko Medja, predsednik uprave banke.

Ker pa je ostalo še kar nekaj neodgovorjenih vprašanj, smo na pristojne v NLB v četrtek, 15. oktobra, še pred izbruhom begunske krize v Sloveniji, poslali elektronsko pošto z vprašanji o milijonskem poslu, ki ga je dobilo Kosovo podjetje in vprašljivih poteh, po katerih je bil po mnenju naših virov izbran prav Kos. V banki so nam obljubili, da lahko odgovore pričakujemo »v prihodnjih dneh«, kar pa se ni zgodilo. Pojasnil banke nismo prejeli vse do današnjega dne.

Objavljamo seznam vprašanj, ki smo jih naslovili na NLB glede samega razpisa in izbora izvajalca forenzičnih preiskav in na katere odgovora nismo dočakali.  1. Na kakšen način je NLB izvedel razpis za izbor storitev (področje forenzične revizije)? Kdo ga je pripravil? Lahko javnosti vidi razpis? 2. Ali je bil razpis javen? Če je bil, kje in kdaj je bil objavljen? Ali pa je bil razpis zgolj v obliki poziva k oddaji ponudb izbranim podjetjem? Če to drži, me zanima, na podlagi česa je bil narejen izbor. Kdo je komuniciral z izbranimi ponudniki? Ste k ponudbi pozvali koga, ki se nanjo ni odzval? 3. Kdo je poslal ponudbe? Janko Medja je minuli teden v Odmevih dejal, da Ernst & Young, Deloitte in R.U.R. To drži? 4. Katera merila so bila upoštevana pri izboru? Le finančni del? Reference na področju forenzičnih revizij? Kako je mogoče, da je v konkurenci dveh mednarodnih podjetij zmagalo 'majhno' domače podjetje? 5. Kdo je bil v komisiji za izbor? Kdo je bil končni odločevalec in na podlagi česa se je odločil za R.U.R? 6. Kakšna je bila pri izboru vloga nadzornega sveta NLB? Je Janko Medja (predsednik uprave in uprava) sodeloval pri končni odločitvi? 7. Ernst & Young je za obdobje 2015–2017 tudi revizor družbe NLB. Zakaj Ernst & Young že na začetku ni bil izločen iz razpisnih postopkov? Ali ne gre za konflikt interesov? 8. Nasprotno pa Deloitte sodeluje s konkurenčnimi bankami v Sloveniji: kako to, da ni bil izločen? Ali poznate morebiten konflikt interesa med Deloittom in predsednikom nadzornega sveta NLB? Deloitte je dolga leta vodila mama predsednika NS NLB Gorazda Podbevška? 9. Zakaj R.U.R ni bil izločen iz postopkov? Ali podjetje R.U.R. izpolnjuje strokovne kriterije nepristranskosti in objektivnosti pri presoji? Ali so se preverili finančni rezultati družbe (zdi se, da prihodki družbe z naslova projekta na NLB predstavljajo več kot 50 % prihodkov, kar postavlja izvajalca v podrejen in odvisen položaj od naročnika).  10. Je bila uprava NLB seznanjena, kakšna bo ekipa izvajalca? So bili CV-ji ekipe izvajalcev posredovani pred sprejemom odločitve o izboru? So navedene strokovne reference zadostovale? 12. V medijih smo v zadnjem času slišali pojasnila, da je podjetje R.U.R. znižalo cene storitev za približno 20 odstotkov. Nismo pa slišali pojasnila, zakaj. Zakaj je torej R.U.R. znižal storitve za 20 % po tem, ko je bila pogodba že podpisana in delo opravljano?

Poznavalec: Sumi korupcije

Po mnenju poznavalca slovenskega bančnega sektorja, s katerim smo govorili v uredništvu, doslej razkrita dejstva glede sodelovanje med NLB in R.U.R. budijo sum, da bi lahko šlo za prirejen razpis in da bi lahko obstajal visoko utemeljen sum korupcije pri konkretnem naročilu. Poizvedeli smo, ali se z razpisom in sodelovanjem kakor koli ukvarja tudi Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), odgovore pa še čakamo. 

Sogovornik je ob tem opozoril na predavanje ekonomista Charlesa Calomirisa z ameriške univerze Columbia, ki je izdal knjigo The Political Origins of Banking Crises, njegove misli pa je mogoče slišati tudi v lanskoletnem predavanju, dostopnem na youtubu, objavljamo pa ga tudi na dnu strani. 

»Vrnjen kredit ne zanika oziroma konča korupcijske zgodbe«

Calomiris trdi, da živimo v času pandemije bančnih kriz, pojasnjuje pa tudi, kako za vsako bančno krizo stojijo politična kupčkanja v obliki vsakokrat novega prerazdeljevanja bogastva (premoženja). Ob tem naš sogovornik kaže na domače dogajanje glede Družbe za upravljanje slabih terjatev (DUTB), dodaja pa še, da naj bi po nekaterih podatkih samo NLB vsako leto na politično dirigiran način prerazporedil za okoli pol milijarde evrov sredstev (krediti brez ustreznih podlag, selektivno podaljšano servisiranje, odpisi terjatev, namensko nefinanciranje nekaterih subjektov in projektov ...).

Ob tem omenja podjetje Ultra Gregorja Golobiča. »Pomembno je vedeti, da vrnjen kredit, na primer Ultre, ne zanika oziroma konča korupcijske zgodbe. Ista družba nikjer na svetu glede na svoje rezultate in reference tedaj ne bi dobila kredita. Tako se začne politično podjetništvo.« Sogovornik je prepričan, da v Sloveniji del korupcijskega podzemlja ni ostal le nedotaknjen, temveč danes predstavlja poslovno elito in vrh lestvice najpremožnejših. V primerih bank in aktualne zgodbe z DUTB davkoplačevalski denar selektivno financira lastnike in pomaga uničevati gospodarske subjekte. Kot pravi, gre za politične kredite, ki jih njihovi lastniki nato niso dolžni vračati svojih političnim kreditodajalcem. 

Calomiris v priloženem intervjuju pravi, da osem držav (kljub prepletenosti mednarodnega gospodarstva) nikoli ni imelo večjih bančnih kriz, kar gre pripisati kakovosti sistema upravljanja in stabilnosti političnega sistema.

In kaj naj bi bil v poljubni državi (tudi Sloveniji) namen bančne in vse druge infrastrukture (energetika, telekomunikacija, cestno in železniško omrežje, luke ...)? »Da služi kot nevtralen in vsem enako dostopen poligon za ustvarjanje vrednosti gospodarskih subjektov, ne pa, da gospodarstvo postane ujetnik in talec infrastrukturnih, v politične vode ujetih in zato pogosto nekakovostnih mono- in oligopolov. Ti s preferenčnim odnosom diktirajo, kdo bo uspešen in kdo bo propadel. Gre za navidezno ustvarjanje »tržnih« pogojev, ki pa s konkurenco dejansko nimajo nobene zveze,« je prepričan sogovornik.