Čistilka delala za državo, plačila ni dobila: »Ne grem med sive angele, dokler ne dočakam pravice«

Delavska svetovalnica, ki jo vodi predsednik in svetovalec Goran Lukić, se že vrsto let postavlja na stran delavcev, ki se znajdejo v sporih z delodajalci. Pomagajo pri uveljavljanju delavskih in socialnih pravic, opozarjajo na neizplačevanje plač in prispevkov, sporne delovne pogoje, položaj tujih delavcev ter druge primere, v katerih delavci ostanejo brez tega, kar jim pripada.

Tokrat so na Facebooku obudili primer, ki se vleče že od leta 2018. Takrat se je nanje obrnilo več delavk in en delavec, ki so prek čistilnih servisov Aqua in Vur čistili prostore ministrstev in drugih državnih ustanov.

Soba za čistilke na ministrstvu za javno upravo FOTO: Osebni Arhiv

Po navedbah Delavske svetovalnice skoraj 100 zaposlenih ni prejelo zadnjih treh plač in pripadajočih socialnih prispevkov, čeprav so svoje delo opravljali do zadnjega dne. Čiščenje se je izvajalo v okviru javnih naročil, zato v svetovalnici posebej poudarjajo, da je denar za opravljeno delo prihajal tudi iz državnega proračuna.

O primeru se je poročalo že pred leti. Podjetji Aqua čiščenje in Vur sta opravljali storitve za številne javne naročnike, med njimi ministrstvo za javno upravo, delavci pa so ostali brez več plač in prispevkov.

Ovadbe vložili že leta 2019

Delavska svetovalnica je nekaterim delavkam in delavcem iz Ljubljane in Maribora v začetku leta 2019 pomagala pri pripravi kazenskih ovadb. Sledile so obtožbe in zaslišanja prič, toda po njihovih navedbah sodnega epiloga še vedno ni. Na dolgotrajnost postopka so v svetovalnici javno opozarjali že prej. Zaposlena pri Delavski svetovalnici Laura Orel je v začetku letošnjega leta predstavila prav ta primer in navedla, da je bilo v podjetjih okoli 100 zaposlenih ter da so nekateri delavci s pomočjo svetovalnice vložili kazenske ovadbe.

Zdaj so besedo prepustili eni od oškodovank, V. Ž. Njeno pričevanje razkriva, kaj sedem let čakanja pomeni človeku, ki ni ostal zgolj brez zasluženega denarja, temveč je vmes prestajal tudi hude osebne preizkušnje.

»Za večino pomeni število sedem magično, pravljično: za sedmimi gorami in vodami, imamo sedem barv mavrice, sedem not v glasbeni lestvici, sedem dni v tednu; verniki poznajo sedem čudes, sedem zakramentov in sedem smrtnih grehov. Jaz ne spadam več med nobene. Zame število sedem predstavlja sedem let čakanja na sodišče, da sprejme razsodbo v tožbi bivših čistilk in čistilcev proti podjetju Aqua, ki nam že sedem let dolguje tri plače ter davke in prispevke.«

Spomin na leto 2018 je zanjo še danes boleč. »Leta 2018 smo zaposlene pri podjetju ostale brez treh mesečnih plač, brez zdravstvenega zavarovanja in brez plačanih prispevkov na ZPIZ. Ostale smo brez minimalnih plač, brez kakršnih koli dodatkov, z otroki, ki jih je bilo treba nahraniti in šolati, kaj šele, da bi zboleli.«

Kot je zapisala, se je za kazensko ovadbo odločila le peščica zaposlenih. »Od nekaj več kot sto zaposlenih po vsej Sloveniji nas je nekaj 'hrabrih' vložilo kazensko ovadbo zoper delodajalca. Preživljale smo osebne in družinske stiske, saj smo bile popolnoma brez denarja, kljub temu da smo tri mesece brez plačila svoje delo opravljale zgledno. Pri prvem zaslišanju na sodišču v Ljubljani je sodnica ob mojem vstopu za pričanje dejala, da »pri svojem dvajsetletnem delu še ni srečala podobno zavržnega dejanja«.

Preberite tudi: Žalostni zgodbi Jasmine in Karmen: Uroš s čistilkami bogatel, plačal jih ni

»Moja izkušnja je bila boleča, ponižujoča, razčlovečena«

Posebej jo boli, da so delavke čistile prostore javne uprave in drugih državnih ustanov. Po njenih besedah je zato izgubila tudi del zaupanja v institucije. »Pa so sojenje preselili v Koper, kjer delodajalca Aque zagovarja odvetniška družba Čeferin (človek/delodajalec naj bi bil menda brez prebite pare). Najbolj boleče v vsej zadevi pa je, da je Aqua dobila delo v javni upravi/Ministrstvo za javno upravo itd., preko javnega razpisa.«

Zaradi spora, izdajo institucionalnega sistema je v letih čakanja na sodbi doživela še eno težko preizkušnjo in je zbolela. »Moja izkušnja je bila boleča, ponižujoča, razčlovečena. Doživljala sem globoko izdajo institucionalnega sistema. V zadnjih štirih letih sem spravila v remisijo svoj limfom. Zdravniki so mi prognozirali deset let življenja, sama pa sem se kot trmasta Primorka zaklela, da ne grem med sive angele, dokler ne dočakam pravične razsodbe.

Zakaj se je po toliko letih odločila svojo zgodbo povedati javno? »Pišem, ker me krivica boli. Boli in z leti vse bolj jezi. Vsaka vlada, ki pride, obljublja konec korupciji, hitrejši in pravičnejši sodni sistem. Naši izbranci iz ljudstva pa v parlamentu postanejo izbranci v smislu: Quod licet Iovi non licet bovi./kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu! In jaz se ne dam, veste! Zame pa velja: bejži hudič, krašuka gre!«

Uroš Vuga se ne čuti krivega, da je že tako slabo plačane čistilke pahnil še bolj na socialni rob. (marec 2023)  FOTO: Moni Černe

Še en postopek naj bi trajal že desetletje

V Delavski svetovalnici opozarjajo, da ta primer po njihovih izkušnjah ni osamljen. Čakajo namreč tudi na sodne epiloge v drugih kazenskih zadevah zaradi domnevnih kršitev temeljnih pravic delavcev. Izpostavili so še primer drugega čistilnega servisa, ki je prav tako opravljal storitve za ministrstva in druge državne institucije. Kazenske ovadbe naj bi bile vložene že v letih 2016 in 2017. Tudi tam je zgodba po navedbah svetovalnice podobna: javno naročilo, neizplačane plače in regresi, neporavnani prispevki ter leta čakanja na sodni epilog. »In dolga, predolga roka pravice,« so svoj zapis sklenili v Delavski svetovalnici.

Maja Kukovič naj bi imela le bolj formalno vlogo, zgolj na papirju (marec 2023)  FOTO: Moni Černe