
Ljubitelji pravljic ob predstavitvi Uršinih knjig. Foto: Tanja Jakše Gazvoda

Pravljici sta bili toplo sprejeti. Foto: Tanja Jakše Gazvoda


Tudi doktorica znanosti Urša Lamut se je bojevala s črkami, ki so ji nagajale. Foto: Tanja Jakše Gazvoda




NOVO MESTO – Novomeščanka Urša Lamut še kako dobro pozna težave otrok, ki se srečujejo z disleksijo ali katero drugo težavo pri učenju črk in branja. Tudi sama je namreč dislektik, a to je izvedela šele pred slabim desetletjem, ko se je zaposlila, saj je imel isto težavo tudi sodelavec. »Takrat se mi je mozaik začel sestavljati. Spominjam se, da sem že v prvem razredu hodila na bralne vaje k učiteljici. Drugi so se lahko igrali, jaz pa sem vadila branje. Vedela sem, da se da tekoče brati, jaz pa nisem znala. Počutila sem se neumno. In ko mi je besedilo že uspelo prebrati brez napak, nisem razumela vsebine, saj sem bila pozorna le na branje. Bojevala sem se s črkami, ki so mi nagajale. Nisem vedela, da imam disleksijo, označena sem bila za površno in hitro,« je priznala 37-letna Urša, doktorica znanosti s področja sociologije, ki je na filozofski fakulteti diplomirala tudi iz pedagogike in zgodovine. Knjige je imela vedno rada, spominja se, kako jih je v srednji šoli kar požirala.
In zdaj jih tudi piše. Pred dnevi je pri svoji novoustanovljeni Založbi Lu izdala izjemni pravljici za otroke z naslovom To je moje in Rdeči fičko premaga strah.
Knjigi z barvitimi ilustracijami Dreje Novak pa nista namenjeni le dislektikom, ampak vsem malčkom in otrokom po duši oziroma vsem, ki negujejo branje kot vrednoto, ki s pomočjo knjig spodbujajo domišljijo. Urša prizna, da še vedno goji otroka v sebi, kljub dinamičnemu raziskovalnemu delu se prikradejo pravljice, ki v glavi zrastejo iz vsakdanjih dogodkov. Seveda sta njena prva poslušalca in najbolj iskrena kritika njena otroka, skoraj šestletni Teo in štiriletna Ela, ki vsak dan požirata pravljice, ki kar vrejo iz Uršine domišljije. Zato je že odločena, da njeni novi in prvi knjigi nikakor ne bosta zadnji.
»Vse pravljice bodo imele skupno noto, mesto Hubotintek. To je tudi moje pribežališče, ko potrebujem svoj čas, da začnem nov dan,« se hudomušno nasmeji zgovorna Urša. In še nekaj bo skupnega njenim pravljicam: vse bodo prilagojene bralnim potrebam otrok z disleksijo, da torej črke malčkom, teh naj bi bilo kar od 5 do 15 odstotkov, ne bodo prevzele oblike drugih črk. Pisava za dislektike je na videz povsem enaka, kot jo poznamo drugi bralci, je pa tistim, ki imajo težave z branjem, v veliko pomoč, saj so trebuščki pri črkah p, g, b, d bolj razgibani, z odebeljenimi deli, ki olajšajo branje.
In kaj Urša svetuje staršem otrok z disleksijo? »Otroka naj sprejmejo takšnega, kot je, le najti je treba način, kako z disleksijo živeti in jo obrniti otroku v prid. Vsak mora najti svojo formulo, saj ni univerzalnega nasveta, v otroku pa naj odkrijejo pozitivne prednosti in jih spodbujajo.« Sicer pa ob tem le podatek, ki ga ponuja internet; disleksijo naj bi imeli tudi Albert Einstein, Leonardo da Vinci, Walt Disney, Steve Jobs, William Shakespeare, Hipokrat in Agatha Christie.