Dan med dediči 
Charlieja Chaplina

Romska zgodovina je kot nekakšna pravljica, spisana iz drobcev, starih »tavžont šesto berša so prvo puto zamekle phro kheribe du Indija« – mineva torej 1600 let, odkar je to ljudstvo prvič zapustilo svojo pradomovino v Indiji.

V Sloveniji je menda 128 romskih naselij, v katerih živi 8470 Romov. Zakaj menda? Romi so nomadi, nenehno se selijo, zdaj so tu, zdaj tam. Ne da jih je nemogoče prešteti, zanesljivo jih je tudi nekaj tisoč več, dogaja se celo, da naenkrat izgine kar celo naselje, drugje pa vznikne novo. Vendar roko na srce – večina je stalnih, tudi dobro znanih. Le kdo še ni slišal za znameniti Žabjak, novodobno imenovan Brezje, na obrobju Novega mesta, pa za Kanižarico, Dobruško vas, Lokve pri Črnomlju, Trate in Mestni log pri Kočevju, Hudeje in seveda prekmursko Puščo ter še in še.

Romi živijo svoje življenje

Imajo svoje navade in svoje zakone. Nenapisane. Neromom pravijo civili. Natančneje čivili. To je preostalih blizu dva milijona Slovenk in Slovencev. Malokdo med njimi ve, kakšno je življenje v romskih naseljih. Vedo le, da je drugačno. A koliko in kako drugačno? To zanima celo ameriškega veleposlanika Josepha A. Mussomelija, ki je sklenil noč preživeti med grosupeljskimi Romi. Da se na svoje oči prepriča, ali v srcu Evrope v 21. stoletju resnično še živi narod, ki prebiva pod šotori in v razmajanih barakah, se umiva le 29. februarja, si sveti s svečami in baklami, bosonog teka naokoli v času, ko si čivili natikajo zimsko obutev, in ki še ni videl vodovodne pipe; narod, ki se mu pocedijo sline ob pogledu na hrustljavo zapečenega lajajočega štirinožca in mu je posebna poslastica po skrivnostnem receptu pripravljen jež. Vendar smo Mussomelija, ki bržkone čaka na toplejše noči, prehiteli. Šli smo med Rome na Dolenjsko in Kočevsko, kjer je predsodkov daleč največ. Sultana in ježa nismo jedli. Saj ju ni poskusil niti sloviti komik Charlie Chaplin. Četudi je bil Rom, rojen v ciganski prikolici.

Romsko naselje Žabjak - Brezje je nekakšno stičišče kičastih ometov in predpotopnih barak. To je svet prašnih poti, ob katerih žubori greznica; to je tam, kjer vas lahko ob glavni cesti za hip oslepijo kupi odpadne pločevine in kjer so otroci še veliko bolj otroški, kot si sploh lahko mislite. To je mesto nasprotij, kjer vas lahko pričaka najbolj iskren pogled ali pa kamen, ki leti naravnost v vas, beraška dlan ali najtoplejši objem. Tu žive dolenjski Romi, med njimi takšni, ki bi čas zavrteli nazaj, in takšni, kot denimo Stojanovići, ki se proti temu borijo. Vse pa povezuje romsko narečje. »Zar hilo?« Kako je kaj?

Grb je kolo z voza

Leta 1985 so se v Brezje naselili prvi Romi. Marko je bil takrat že desetletje ponosni lastnik ženinega priimka. Prej se je pisal Brajdič, ženin oče je bil beograjski Rom. »Edino tako se ve, kdo smo!« se je zarežal kot kakšen sicilijanski boter. »Z dekretom so dovolili graditi zaposlenim in upokojencem, rečeno je bilo za 10 bajt,« se še dobro spominja in doda: »Ti, zdaj je pa tukaj bajt kot gob!« Uradno jih tu živi 700, neuradno jih je vsaj še enkrat več. Eden izmed pogojev je bil, da vsaka hiša obdeluje svojo njivo. A tega se le malokdo drži. Rom je namreč nomad, brez obstanka. Njihov grb je kolo z voza, po romsko »kolo zuru vozo«.

Markov oče Ignac je delal v kamnolomih, zato je bilo njegovo otroštvo nomadsko, »razbito, razpuščen sem bil kot divji zajec,« je dejal 60-letni Marko, oče treh hčera – Najke, Alanke in Nevenke. »En cajt tu, en cajt tam!« Že kot otrok je pomagal očetu, »tolkli smo kamenje in dobivali plačano od kubika«. Njegova mama Vera je umrla mlada, oče se je smrtno ponesrečil pri Cikavi. A očitno se je dobro znašel. »Bil sem med raznoraznimi, med revnimi in bogatimi,« nam je postregel s svojim receptom, zaradi katerega je preživel in navdušil tudi najmlajšega otroka, prav tako Marka. »Vsi po vrsti so mi svetovali: 'Marko, moraš delati! Ni treba zmerjati, ni ti treba krasti, raje prosi, če nimaš, vsak ti bo rad pomagal!'« Te besede je vsrkaval dan za dnem in šel raje pomagat civilom. »Vinograd prekopavat, mrvo grabit, 20 let sem delal tudi v Novolesu!«

Romska ustaljenost

Človeštvo ima najraje ustaljenost, v romski skupnosti je ta povsem nasprotna naši. V deželi nasprotij, ko je 25-letni Marko prijel članek, v katerem so domači nevoščljivci na njegovo čelo narisali kljukasti križ. »V nos jim je šlo, ker hočem biti dober in pošten!« odmahne. »Ker delam šolo!« Ali to ni dobro? »Za njih ni!« vskoči njegov oče, njegov sin pa: »Pet let sem delal v Revozu, tam v letu dni napredoval, delal od jutra do mraka!« Cunami, ki je divjal na Japonskem, mu je sicer odvzel službo, a ni obupal. Zdaj je dregnil v osje gnezdo. Njegova odskočna deska je v očeh njegovih sokrajanov postala še bolj moteča. »Odločil sem se, da grem za policista.« Sredi romskega naselja se je, priznamo, še nam rahlo zmračilo, to pa ne bo dobro, si mislimo.

Osemletni Nejc, ki je odličen judoist in matematik, je pogledal očeta, ki si želi pravzaprav le svobodno odločati. Zato trpi. Ne nazadnje se tudi grška beseda atsinganoi, iz katere izvira naziv Cigan, nanaša ravno na krivično preganjanje. Zaradi sekte iz 8. in 9. stoletja, ki je delovala na območju Bizanca in so jo cerkvene oblasti obsodile čarovništva in ki, mimogrede, ni imela prav nobene povezave z Romi. A tokovi zgodovine so jih vseeno poslali v isti koš. Tako kot Marka.

Zadnjič so mu njegovi izpraznili avto. »Na dvorišču so mi vlomili!« Nedavno so mu ubili še psičko Pikico. »Jokal sem kot otrok!« potoži. Pes, ki mu pravijo džukel, je ob konju, vozu, šotoru, pernici, kulturi in jeziku eden glavnih romskih simbolov. Džukel je tisočletni spremljevalec Romov, tudi rešitelj. Znesli so se nad simbolom. So ga pojedli?

Vlečejo že pri dveh

»Nekateri živijo še po starem. Kjer sem, to je moje! Poglejte, če ima družina štiri otroke, bi morala z denarjem, ki ga dobi od države, zlahka preživeti, o tem sem prepričan!«

»Če živi družina v baraki ali v kontejnerju, zunaj pa imajo parkiranega audija A4, prmojduš, da bi s starim cliem veliko lažje shajali!« se je takoj razburil še njegov sin, potem pa sta z očetom kar tekmovala. »Večina jih živi od danes na jutri, veste, ni še bilo takšne krize, da ne bi šel do kmeta, še nikoli ni bilo težav, če sem potreboval kakšen krompirček, kolerabo, korenček ali pa ješprenjček ...« je z značilnim naglasom dodal oče. »Ampak samo čez zimo, dokler nam vrt spet ne obrodi. Vse pridelam doma. Veste kaj, zame je največji cilj, da oba otroka usmerim na pravo pot, tako kot je uspelo mojemu očetu. V našem naselju bo to prekleto težko!« Skupaj z ženo Ksenjo sta pogovor za jedilno mizo iz kota budno spremljali še njegova mama Jagoda in hčerka Lorena. Teh ima kar devet.

Izvedeli smo, zaradi katere vrline bi lahko država najbolje uporabila Rome. »Zaradi iznajdljivosti! V tem je Rom najboljši!« je kot iz topa izstrelil bodoči policist, mi pa smo ga poskušali spodbosti s klasično primerjavo – ko daš na mizo kruh, se za hip obrneš, prehitra romska roka pa ti ga v tistem trenutku izmakne. »Zakaj pa ne? Saj to je vendar iznajdljivost, izkoristiti priložnost, ki ti je dana!« je iskreno povedal. Obrazi so postali vedrejši, še posebno takrat, ko smo izvedeli, da smo imeli čast sedeti ob Jagodi, ki je kot sadež pod toplim soncem rojena pod srečno zvezdo. Samo prisluhnite njenemu edinorojencu: »Že večkrat ji je uspelo najti denar. Na kosovnem odpadu v Radečah je enkrat v starem hladilniku našla 2000 mark. Drugič je nekdo očetu dal jakno, mati je segla v žep, in glej – 2000 tolarjev. Nekoč pa je brskala po vrečki in našla 10 evrov. Kakšno srečo ima! Vsak pravi, da zato, ker ni še nikomur rekla žal besede!« Če ne bi mali Nejc prijel zavojčka cigaret, bi se družina Stojanović mamini sreči še lep čas smejala, tako pa je s cigareto v rokah jezno posegel vmes kar dedek: »Nejc, pusti čike! Jooooj, komaj leto ali dve so stari, ko jim daš čike, pa takoj zavlečejo, takoj!«

Romski pogledi, ki so nas na ulici vse bolj prebadali, so nam dali vedeti, da nismo obiskali pravih. Neki fantič nas je zato posvaril, da njegov oče ne dovoli, da se še zadržujemo tu; bakrena dovolilnica za bivanje v Žabjaku je takrat dokončno potekla. Večinski priimki tu so Brajdič in Hudorovac.

Cigani pse, Romi vola

V Hudejah, romskem naselju pri Trebnjem, se izboljšuje marsikaj: urejeno imajo kanalizacijo, vodo, elektriko, vrtec. Hiše so raznolike – nekaj je zidanih, s povsem modernim rdeče-belim pročeljem, kar ob blatnih poteh ter sosedih s kurami deluje kot popolno nasprotje, nekatere pa spominjajo na vrtne hiše in barake. Trebanjski župan je povedal, da si policija še pred šestimi leti ni upala tja, a za trebanjske Rome in Trebanjce gredo reči na srečo na bolje.

Težko pa je isto reči za Žabjak, v katerem so zavetje našli kriminalci, odvisniki in zločinci neromskih korenin. Ni akcije, med katero novomeški policisti v naselju ne bi zasegli prave orožarne. Dosedanji zločini in droben kriminal preraščajo v popolnoma drugačen tip težav, ne zgolj za sosede, ampak tudi za bližnje mesto in celotno Dolenjsko, tudi za državo.

Cigani so pekli pse, Romi pečejo vola. Nekatere kulturno-civilizacijske navade se premagujejo, običaji večinoma ostajajo zakoreninjeni. Tudi nerazumevanje z belimi sosedi iz bližnjega mesta, civili. Onemogoča ga zgodovina dejanj z obeh strani, ki utrjuje negativen sloves in začaran krog slabih medsebojnih odnosov. Ne za Rome ne za civile ni izhoda na obzorju, kar je potrdila tudi pred hišo v Žabjaku na velikem kavču sedeča stara Rominja, ki nam je iz oblaka cigaretnega dima poslala srep pogled.

V grob s harmoniko

Tako kot se razlikujeta dolenjska in kočevska govorica, tudi romska kultura v Kočevju ni enaka tistim v Novem mestu, Črnomlju ali Semiču. Precej romskih besed, ki jih slišimo onstran Kočevskega roga, tu komaj razumejo. Obstajajo tudi razlike v običajih. Kočevski Rom Boris Zupanc je neposreden: »Bolnim Romom in invalidom naj država, tako kot vsem drugim, zagotovi socialno podporo, drugi pa v vrsto za javna dela, bodisi na komunali, v gozdu ali gradbeništvu! Če jih lopata žuli, naj pozabijo na socialno in drugo pomoč.«

Boris je zelo ponosen na štiri hčerke in štiri sinove. Živijo ločeno, ko pa se zberejo, jih je z 21 vnuki vred kar 39. Na porokah sinov Jadra in Zdravka ter hčerke Nine se je zbralo skoraj 1500 svatov. Postregli so jim z več kot 100 odojki in janjci, s pol ducata pečenih volov, pijača je tekla v potokih. Na romski ohceti je tako: kjer je pod palcem denar, za ceno ne sprašujejo, a tudi skromnejše ne minejo brez glasbe in plesa.

Prehranjevalne navade so pri Romih odvisne od tega, kaj imajo za v lonec. V naselju Mali Log, kjer revnejši del Romov že desetletja živi v dotrajanih barakah, je gospodarica razkuštranih las odločno zanikala govorice, da naj bi tudi na Kočevskem ponujali pečenega psa. »Gospod, to ni res! Menda so se novomeški Cigani nekoč mastili z mesom kužkov, za nas pa so psi sveta žival.«

Romi svojih najbližjih nikoli ne upepelijo. Vedno jih pokopljejo v krsti in vanjo položijo predmet, ki je bil umrlemu zelo pri srcu. Tak je bil tudi zadnji pogreb v romskem obračunu konec februarja umorjenega Borisa Zupanca - Boba. Z njim je na oni svet odšla njegova harmonika.