Danijel Kljun: Če skrbimo zanj, je gozd najboljša banka

»Veste, gozd je kot banka. Če gre kaj narobe in potrebuješ hitro sredstva, lahko vse to rešiš z gozdom,« je pripovedoval Danijel Kljun iz kraja Čeplje v Poljanski dolini ob Kolpi. »A ob tem je treba z njim vendarle tudi znati delati: če ga ne boš negoval in zanj skrbel, ne bo nič od njega. Če boš posekal normalne količine, bo gozd delal sam od sebe. Lahko rečem, da je tudi kot kakšen travnik: če mu boš namenil pozornost in ga redno kosil, ti bo dajal. Sicer se bo zarasel in ne bo nič od njega,« je nadaljeval 33-letni Kljun.

Ob koncu lanskega koledarskega leta je prejel priznanje za najbolj skrbnega lastnika gozda. Podelitev ima dolgo tradicijo, poteka od leta 1999. Izbor najbolj skrbnih lastnikov gozdov iz 14 območnih enot Zavoda za gozdove Slovenije je znova izpostavil pomen odgovornega, strokovnega in sonaravnega ravnanja z gozdovi, ki prekrivajo skoraj 60 odstotkov Slovenije.

Hud na jelene

Danijel je bil najboljši v območni enoti Kočevje. »To priznanje je potrditev, da delamo v pravo smer. Seveda je tudi spodbuda za naprej.« Priznanje je nadvse pomembno za njegovo kmetijo, na kateri obdelujejo še 20 hektarjev zemlje in skrbijo za 25 krav.

Kljun je lastnik 50 hektarjev mešanega gozda, v katerem je največ jelk, smrek, bukev, hrastov. »Ljubezen do gozda mi je privzgojil že stari oče, ki je s konji vlačil les iz gozda. Vedel je za vsako parcelo. Vse okoli tega me je navdušilo. Zame je namreč nekaj vsakdanjega, da zjutraj nahranim govedo, potem pa grem v gozd, kjer delamo drva, tudi tja do 25, 30 kubikov jih nacepimo,« je opisal svoj življenjski slog.

Danijel Kljun na sanjskem delovnem mestu – v gozdu

Prodaja narejena drva, v promet gre tudi hlodovina. Cena kubika jelke doseže 120 evrov, smreka je za 10 evrov dražja. A ne le za prodajo, les pride še kako prav tudi na kmetiji. »Pa tudi sicer ga potrebujemo, ko kaj obnavljamo,« je dodal mož, ki praviloma naredi vse sam in s pomočjo domačih – partnerice in staršev. Tudi tako prihranijo kakšen evro, prihranek pa potem preudarno vložijo naprej. »Sam skrbim za gozd. Predvsem na terenih, ki so suhi in varni. Imam kmečki traktor, prilagojen za delo v gozdu. Če pa pride do mokrega in nevarnega terena, raje pokličem strokovnjake, ki so bolj vešči dela v takih razmerah,« je nadaljeval sogovornik, ki vseskozi pozorno opazuje, kaj se dogaja v njegovem gozdu. »Veste, drevo ni drevesu enako. Pazljiv sem, ko podiram. Natančno si ogledam teren in preverim, kam se bom umaknil. Pazim tudi, če se pojavi lubadar: takrat sušice nemudoma pospravim, če seveda želim, da še kaj ostane. V gozdu po navadi delam od oktobra do marca, poleti nikoli. Takrat je košnja. Pa tudi v vegetaciji bi naredil več škode kot koristi,« pove Kljun, ki se huduje nad jelenjadjo, ker dela veliko škodo. »Ko zapade sneg, pojedo vse iglice, jeleni pa se drgnejo ob smreke,« opozarja človek, ki je še nedavno tega sekal jalovino in poskrbel, da so mlade sadike prišle do svetlobe. Ne nazadnje je tudi zaradi takšnega odnosa postal najboljši lastnik gozda na gozdnatem področju OE Kočevje.