Če bi obstajala lestvica najbolj adrenalinskih ljudi na svetu, bi bil 73-letni Stane Krajnc visoko na njej. Škofjeločanu pravijo tudi dedek s krili in mož vetra in tehnike. Zelo verjetno je najstarejši base padalec – base skoki so ekstremna oblika športnega padalstva, pri kateri padalci v posebni obleki skačejo s sten ali visokih objektov – in wingsuit letalec na svetu, je tudi pionir zmajarstva in jadralnega padalstva pri nas, ob tem pa še izdelovalec padal in dirkač s svojim lotusom. Kolegi letalci ga spoštujejo, imajo ga za legendo in neizčrpen vir mladostne energije, predvsem pa izkušenj. Ljudem, ki ga ne poznajo dobro, pa se verjetno niti ne sanja, kaj počne. Sam se s tem ne obremenjuje preveč. S strastjo govori o aerodinamiki, o neopisljivih občutkih in o svobodi, ki jo občuti v zraku.
Ko enkrat skočiš, zrak ni prazen. Drži te kot voda pri plavanju.
Koliko skokov ima za sabo, ne ve več. Že davno jih je prenehal šteti. Samo base skokov je zagotovo več kot tisoč. Pri svojih letih se Stane Krajnc zelo dobro zaveda, da ta ekstremna zbirka letalskih doživetij ni stvar poguma in dobre opreme, temveč pripravljenosti. Pravi, da sta enako pomembni psihična in fizična forma, predvsem pa poštenost do samega sebe. »Čutiti moraš, da si v redu, in vedeti, kdaj nisi. Ne moreš iti na skok, če nisi 100-odstotno pripravljen, na primer, če te kaj boli in se prepričuješ, da bo šlo,« pravi.
Poletel že kot 13-letnik
V 50. letih prejšnjega stoletja so nad hišami v predmestju Škofje Loke, kjer živi, pogosto zelo nizko letela letala. Otroci so tekali za reklamnimi letaki, ki so jih odmetavala z neba, Stane pa je gledal višje. Odločil se je, da bo tudi sam naredil takšna letala in da bo letel. Že kot otrok je v očetovi delavnici začel izdelovati modelčke letal in avtomobilov in vsak dan je bil bližje uresničenju sanj. »Skozi modelarstvo sem se naučil vsega. Kje je težišče, kako se obnaša krilo, zakaj nekaj leti in nekaj ne,« pravi danes. Ko je v nemški reviji Stern zagledal fotografije prvih zmajev, navdihnjenih z raziskavami za vesoljski program, je po njih naredil model. Ko je ta letel, je sledil pravi zmaj. Jadra mu je pomagala šivati mama, kasneje mu je celo kupila šivalni stroj. Ko je ugotovila, da je sin zares letel, je bilo njeno navdušenje nekoliko manjše.
»Ko skočiš, so občutki nepopisni,« pravi Stane. FOTO: osebni arhiv
Prvič je poletel z lastnoročno narejenim zmajem leta 1974. »Star sem bil 13 let in bilo je enkratno. A tega sploh nisem čutil kot nekaj novega. Razumel sem aerodinamiko in zdelo se mi je čisto normalno,« se spominja. V treh letih je s svojimi konstrukcijami prišel do prvega uradnega svetovnega prvenstva v prostem letenju v Avstriji. Njegov zmaj ni bil najlepši, je pa letel enako dobro kot industrijski modeli. Sledila so jadralna padala, ki so lažja in bolj dostopna oblika letenja. Z ženo sta v začetku 90. let ustanovila podjetje Atair. Krajnčevo znanje in razumevanje aerodinamike in konstrukcije je hitro obrodilo sadove in njihova padala so postala in ostala med najbolj cenjenimi na svetu. Podjetje zdaj že 10 let vodi sin, seveda tudi letalec.
Na gorniškemu festivalu
Stane Krajnc bo svoje izjemno življenje letalca predstavil tudi na letošnjem že 20. Festivalu gorniškega filma, ki se začenja čez dva tedna, in sicer bo imel 12. februarja v Cankarjevem domu v Ljubljani predavanje z naslovom Moje sledi na nebu.
Staneta pa je vleklo še dlje, odločil se je za tečaj klasičnega padalstva. Skoki z letala so pomenili povsem drugačen odnos do višine. »Ko stojiš na vratih letala in gledaš v tisočmetrsko globino, se vprašaš, ali ti je tega treba. Res me je bilo strah,« prizna. »Pa sem vseeno skočil in postalo mi je všeč. Hitro sem se vrgel v to, kmalu sem imel že 500 skokov, skakal sem z vsega, iz letal, motornih zmajev, helikopterjev, balonov ... Ko enkrat skočiš, zrak ni prazen. Drži te kot voda pri plavanju. Ne padaš v prazno, občutki so nepopisni. Učiš se obvladovati telo v prostem padu, naučiš se gibanja ... To je lebdenje. Vsak gib je pomemben.«
S Triglava pa ne sme
Naslednji korak so bili wingsuit poleti v posebni obleki, ki omogoča pravo letenje, in kmalu zatem base skoki. Nič od tega zanj ni iskanje nevarnosti, temveč najčistejša oblika letenja. »Po prvem base skoku sem ugotovil, da je to to. Doživetje, ki ga je težko opisati, in drži te kar nekaj dni po skoku. Letiš kot ptica! Najraje skačem s sten, ki imajo zgodbo, na primer z Velike Cine (Tri Cine), s severne stene Eigerja, z Rotwanda, kjer so posneli Cliffhangerja. To so čudovite stene, moja velika želja pa je, da bi poletel z vrha El Capitana. Vendar je to zaenkrat prepovedano, tako kot ni dovoljeno na območju Triglavskega narodnega parka,« pripoveduje.
Skoke je že zdavnaj nehal šteti. FOTO: osebni arhiv
Krajnc je del majhne skupine pionirjev tovrstnega letenja v Evropi, ki so svoje znanje gradili s študijem aerodinamike, opazovanjem in preizkušanjem. »Na začetku smo imeli veliko znanja in spoštovanja ter malo izkušenj. Danes je pogosto obratno. Mladi se vse prehitro in brezglavo vržejo v to, brez znanja in kilometrine v letenju. Zelo pomembno je, da v nulo obvladaš odriv in nato prehod iz skoka v letenje, predvsem pa moraš obvladati aerodinamiko. Ne moreš kar začeti z base skoki, če nimaš prej dovolj skokov s padali. Zato je vse preveč nesreč. Problem ni toliko oprema, ta je zdaj bolj dostopna, ampak odnos, pri tem mislim na pomanjkanje spoštovanja do sebe in do drugih. Za skoke in za letalstvo nasploh si moraš vzeti čas. Nekje sem bral, da se veliko nesreč zgodi uspešnim podjetnikom. Prepričan sem, da zato, ker imajo podoben pristop kot v poslu, na hitro do uspeha. Podobno se dogaja v gorah,« opozarja.
Prijateljstvo s kanjo
Zadnje leto je njegovo življenje zaznamovalo nenavadno prijateljstvo, na vrt za hišo je začela zahajati kanja. Že dlje prihaja vsako jutro ob isti uri, sede na češnjo in počaka, da ji Stane ponudi košček mesa. »Pride čisto blizu in to je čudovito jutranje druženje. Tako lepa ptica je,« pove. Kanje sodijo med najboljše letalce in brez napora izkoriščajo veter in zračne tokove. Z natančnostjo, ki se ji človek lahko le približa, obvladujejo nebo. Morda zato to jutranje srečanje ni naključje. Mož, ki že vse življenje proučuje aerodinamiko in jo tudi živi, se je povezal s ptico mojstrico letenja. Kot da bi vedela, da ni navaden človek, ampak človek, ki ne leti zato, da bi premagal naravo, temveč zato, da bi bil del nje.
Med letalci velja za legendo. FOTO: Jan Pirnat
Stane z modelčkom zmaja, ki ga je izdelal v otroštvu. FOTO: Tina Horvat
Skočil je tudi z znamenite Velike Cine. FOTO: Andrej Cerček
Rad skače s sten, ki imajo zgodbo. FOTO: osebni arhiv
