Dejan božje poslanstvo združuje s kmetovanjem (FOTO)

Sonce je bilo še sramežljivo krmežljavo, ko sem se na veliki četrtek peljal na skrajni vzhod Prekmurja, na vršace Goričkega v vas Markovci. Zapovedal mi je zgodnjo uro, tako, pa naj mi ne zameri, sem preklel telefonsko budilko, ker je zvonila že pred šesto uro. Predvčeraj je moj današnji velikonočni portretiranec pričakovano imel veliko obveznosti. V polnem teku so namreč dogodki zaradi največjega krščanskega praznika, velike noči.

A vmes mu telijo tudi goveje živali, ena prav to jutro. »Me počakaš, prosim, Andrej,« me je prosil. Seveda sem ga. Mi je pa žal, da se snideva morda enkrat ali dvakrat na leto. Ker je pogovor z njim pogovor z veliko začetnico. Ker preprosto zna človeku prisluhniti. Mu svetovati. Predvčeraj pa nama je (žal) spet zmanjkalo časa.

O kom torej tokrat pišem? Dejan Horvat je katoliški duhovnik, ki deluje v župnijah Markovci in Gornji Petrovci na Goričkem. Poslanstvo božjega odposlanca pa medtem združuje s kmetovanjem. Ljubezen do narave in zemlje mu je bila položena v zibelko, prihaja namreč iz kmečke družine v Strehovcih na ravnici Prekmurja, kakšnih 30 kilometrov od Markovcev. Ob vernikih, za katere skrbi tudi onstran meje, to je v Porabju, ima danes doma na kmetiji 20 konjev, 30 govejih živali, čebele … Kot ekološki kmet pa obdeluje okoli 100 hektarjev travnikov na Goričkem, povrhu vsega še precej hektarjev gozda. Tako pomaga ohranjati tipično mozaično pokrajino Goričkega. Odlično sodeluje s Krajinskim parkom Goričko. Kositi je namreč treba po posebnem režimu, ki omogoča ohranjanje živalskih in rastlinskih vrst na podeželju.

S to traktorsko mrcino pomaga vernikom opravljati kmetijska opravila. FOTO: Andrej Bedek

Te dni je dopolnil 51 let. Dejan je kot najstnik najprej končal srednjo poklicno šolo za kmetovalca. Zjutraj je kot dijak doma na domačiji hranil živino, čistil hleve in opravljal tovrstna opravila. A ga je kmalu, po kliku v glavi, zaneslo v semenišče in na pot božjega odposlanca. Odločil se je namreč postati duhovnik. Dedek in babica sta imela pomemben vpliv nanj, da je padla ta odločitev. Cerkev ga je nato pred 21 leti poslala »v službo« na Goričko. Danes je tako priljubljen, da mu vsak, ki se pelje mimo župnijskega doma ob markovski cerkvi Srpnje Marije, ko ga vidi iz avta, potrobi. Ali pa se kar ustavi za kratek klepet. Ko pelje mimo šolski avtobus, so v njem vsi šolarji na oknih, in mu veselo mahajo. Na poletnem oratoriju ima 100, 150 otrok, in to vseh veroizpovedi.

Ob cerkvi Srpnje Marije je obora s konji.

No, zdaj pa nazaj v četrtek, na najino srečanje. Še preden je od obor z živalmi prišel na dvorišče, je bil tam že Bojan Barber, cerkveni ključar. Nekakšna Dejanova desna roka. Treba je bilo narediti načrt, kako danes, na velikonočno soboto, torej, opraviti blagoslov jedi. Dejan to počne drugače, kot je običaj v Katoliški cerkvi. V obeh župnijah namreč obišče sleherno vas in kar tam na prostem opravi blagoslov. Torej farani ne pridejo v cerkev, ampak gre sam do njih. »Kako pomenljivo, Andrej. Veš, koliko to pomeni mojih vernikom, še posebno po epidemiji, vojni v Ukrajini in sami svetovni krizi? Da vsak vsakemu seže v roko. Da pridemo nazaj k človeku. Da na svežem zraku rečemo kakšno besedo ali dve,« mi Dejan zdrdra, medtem ko si v rokovnik zapisuje ure. Danes bo prvi blagoslov v eni od vasi že ob 8. uri. Bojan bo vozil.

Za Dejana delo v gozdu in spravilo lesa pomenita odklop.

Predvčeraj mu je še nenehno zvonil telefon. »Nisem pozabil, poderemo tisti hrast,« je rekel glasu na drugi strani telefonske linije. Mimogrede, Dejan si je za zgledno vzdrževanje gozdov na Goričkem prislužil naslov naj lastnika gozda. Leta 2014, ko je v svoji gasilski uniformi – res je, tudi gasilec je – in seveda vešč podiranja drevja z motorno žago v rokah odšel na pomoč na Notranjsko, kjer je gozdove opustošil žled, pa je celo postal Pomurec leta po izboru radia Murski val in časopisa Vestnik. »Delo v gozdu je tisto, pri katerem se sprostim. To zimo je bilo kot običajno dela precej. Najbolj zadovoljen pa sem bil, ko sem večer po napornem delu legel k počitku in se mi je takoj porodila misel, kako nagovoriti vernike na jutranji maši.«

To soboto jim bo med drugim namenil besede, povezane s tem, da je danes nujen in pravzaprav zadnji čas, ko je res treba skupiti skupaj. Za lepšo prihodnost. Ko je treba v tem ponorelem svetu vzpostaviti nazaj pristne sočloveške odnose. Ko šteje biti človek. Ker smo preprosto pozabili drug na drugega. Ker se pogovarjamo le prek zaslonov, je ena od težav sodobnega časa.

Ob cerkvi Srpnje Marije je obora s konji.

Dejan prizna, da prebira družbena omrežja, medtem razume, da se nekomu iz urbanih predelov Slovenije njegovo združevanje duhovništva in kmetovanja zdi čudno, morda celo smešno. Drugačno. Nenavadno. Dobival je polena pod noge, zdaj ga je ob vernikih začela razumeti tudi Cerkev. Čeprav se je že zgodilo, da je dobesedno s traktorja prišel na mašo. »Če smem. Na tak način morda tudi sporočam, da je nujno sobivanje. Saj sam veš, Andrej, koliko bo na fari v ponedeljek ljudi.« Vem. Dejan bo namreč na velikonočni ponedeljek opravil blagoslov traktorjev. Nanj bo prišlo več kot 500 ljudi in vsaj 100 kmetijskih strojev. Tudi iz Avstrije in Madžarske. Dogodka se je redno udeleževal danes že nekdanji murskosoboški škof Peter Štumpf. »Vsaj za tisti dve uri bomo tako odmislili slabe stvari, si izmenjali besedo ali dve in šli polni energije naprej. To bo zagotovo zares lep konec velikonočnih praznikov.«

Gorička vas, ki je zaradi Dejana nekaj posebnega. Poseben pa je tudi njegov pristni in srčni odnos s farani.

Prisrčno darilo, ki so mu ga podarili za abrahama.

Dejana bo nato že čakala priprava traktorskega stroja za košnjo in spravilo trave in sena. Pa kmalu bo treba že napolniti otroški kopalni bazen za oratorij in v priročni sobi, ki jo uporabljajo kot kino, izbrati nov nabor filmov. »Če smem še enkrat reči. Velika noč nas opomni, da se življenje vedno znova začenja. S seboj prinaša upanje, notranji mir in novo moč. To je čas, ko se znova povežemo. S sabo in z drugimi. In tudi z naravo. To je moje sporočilo, zaradi katerega kmetujem in sem duhovnik.«