Dežela, kjer so tudi stranišča na gumb

Nekdanja televizijska voditeljica in pevka Saša Einsiedler je dandanes uspešna komunikacijska trenerka, svetovalka in mediatorka, napisala je tudi več knjig. Najraje ima seveda počitnice na morju ali v termah s svojimi petimi otroki, vendar jo pot občasno zanese v daljne kraje. Tako je letos prvi del avgusta preživela na Japonskem. »Nikdar nisem sanjala o tem, da bi odšla na Japonsko, tako nekako daleč se mi je zdela, tako zelo drugačna. Potem pa me je poslovna priložnost povabila, da jo obiščem. Imela sem ta privilegij, da sem spoznala delo podiplomskih študentov, jim predavala in imela z njimi delavnice. Tako sem lahko nekoliko pobliže spoznala tudi razmišljanje mladih na Japonskem, njihove želje in življenjski slog,« pripoveduje.

Stranišča na gumb

A še preden je začela spoznavati japonske navade in običaje, je doživela pravi ognjeni krst drugačnosti, in to kar – na stranišču. Da je Japonska zelo moderna dežela, je vedela, vendar jo je takoj ob prihodu presenetila tehnološka naprednost njihovih stranišč. Školjke so ogrevane in sprva se je toplote zelo ustrašila, saj je mislila, da je nekdo sedel tik pred njo in ji jo ogrel. Potem je potrebovala kar veliko časa, da se ji je posvetilo, kaj pomeni kakšen gumb. »Stranišča so vsa na gumbe, in preden sem ugotovila, kako se potegne voda, je minilo kar veliko časa. S pritiskom na gumb je na voljo tudi cevčica za umivanje, in to posebej za spredaj in zadaj ter z različnimi nastavitvami jakosti.«

Drugo presenetljivo odkritje je, da tudi v velemestu Tokiu na cestah nikoli ni gneče in zastojev, čeprav tam živi in dela na milijone ljudi. Hitro je ugotovila, da vsi uporabljajo zelo dobro organizirana javna prevozna sredstva in da nikomur ne pride na misel, da bi se v službo odpeljal z avtom. »Avto je tu pravi luksuz, večinoma uporabljajo prilagojene avtomobile in varčujejo s prostorom. Večina avtomobilov je prilagojena, in sicer so ožji in višji, kot nekakšni majhni kombiji.« Odkrila je tudi, da stereotip o točnosti japonskih vlakov povsem drži, saj ima hitri vlak bullet največ 15 sekund zamude. Naslednja stvar, ki jo je presenetila, je čistoča. Nikjer nobenih smeti po cesti, nobenih cigaretnih ogorkov, nobenega prahu, tega sproti brišejo lično oblečene čistilke.

Posebna energija v Hirošimi

Med delovnim obiskom Japonske jo je presenetilo, da tam skoraj ni debelih ljudi, poleg tega vsi zelo pazijo nase. Avgusta je tudi na Japonskem najbolj vroče in Saša je zelo hitro spoznala, kako ljudje pazijo na svojo kožo. Da jih ne opeče, nosijo dolge rokavice, klobuke in dežnike. »Mi se trudimo ujeti nekaj barve, pri njih je ravno obratno. Verjetno tudi bolj zdravo...« Obiskala je tudi Hirošimo, ravno v dneh, ko se je ves svet spominjal tistega grozljivega dne, ki je končal drugo svetovno vojno. Tam jo je prevzela neka posebna energija. »S prijateljem sva sedela v parku skoraj ves dan in samo čutila sva vso to žalost in vse to upanje. Zelo zelo poseben kraj je to.«

Disciplina 
in prikloni

Japonci so zelo zadržani ljudje, nadaljuje pripoved. Zelo so disciplinirani, nikjer ni nobene gneče, vsi lepo počakajo v vrsti. Ko vračajo denar v trgovini, bankovec držijo z obema rokama, zelo spoštljivo to naredijo, in se zraven še priklonijo. »Ta navada mi je bila zelo všeč in sem jo uvedla tudi v svoje življenje – ko kdo od mene kupi mojo knjigo, mu jo podam z obema rokama, ker ob tem čutim spoštovanje do človeka, hkrati pa vzbudim v njem občutek vrednosti in spoštovanje do mojega dela.«

Seveda Sašo povprašamo tudi po japonski kulinariki. »Uf, več dni sem potrebovala, da sem se navadila na zajtrke, ki niso prav nič podobni našim. Ponujajo juhe, suši, ribe na tisoč načinov z raznimi omakami, alge... Ko sem se nekoliko navadila na te okuse, sem začela uživati v njih. Ja, zelo zanimiva hrana je na Japonskem, zelo okusna in nenavadna. Ni pretirano dražja od hrane pri nas razen sadja, ki ima res visoko ceno. Tudi alkohol je zelo drag, še najbolj poceni je pivo, pa še to je zelo drago.«