Diamantno slavje zakoncev Koler: Peter preživel Goli otok, Erika je orala z voli

Na Turistično kmetijo Marko v Nasovi sta nas povabila dolgoletna naročnika in bralca Slovenskih novic Erika in Peter Koler. S sorodniki, sosedi in prijatelji sta praznovala diamantno poroko, to je 60 let skupnega življenja. Za nedeljsko slavje le nekaj sto metrov od doma v Nasovi sta se odločila, ker je Peter na vozičku. Kakor prvič in ob zlati poroki sta zakon potrdila z obljubo zvestobe na cerkvenem poročnem obredu, ki ga je ob postavljenem oltarju opravil domači župnik Janez Ferencek. Ob čestitki za njun visoki jubilej je dejal: »Danes praznujeta diamantno poroko, s katero sta vzor tistim, ki se odločajo za skupno življenje. Vse težave, ki jih prinaša življenje, sta premagala z dobro voljo in božjo pomočjo. Kadar sta le mogla, sta redno obiskovala cerkev ter jo tudi podpirala.«

Erika se je rodila leta 1946 v kraju, kjer še danes živita. V Nasovi sta si postavila dom, rodili so se jima štirje otroci: Anica, Marija, Robert in Boris. Vsi so si ustvarili družino in ju obdarili s petimi vnuki in štirimi pravnuki. Erika je vse življenje posvetila družini in delu na šest hektarjev veliki posesti, kjer so redili živino in prašiče. Danes v hlevu ni več živine, redijo le še nekaj prašičev in kokoši nesnic. Kot je dejala Erika, je bilo kmetovanje najtežje v času obvezne oddaje. Tedaj si moral državi dati, če si imel kaj za sebe ali če nisi imel. Da so preživeli, so pridelke za zimo skrivali. Kot je povedala, so aktivisti na deželi kontrolirali, koliko imajo živine, prašičev ter kokoši. Aktivist je iz žepa vzel koruzo in jo vrgel po dvorišču. Ker kokoši niso ime hrane v izobilju, so kar planile na razmetano koruzo, aktivist pa jih je lahko mirno preštel in popisal. Ker je bil Peter v službi, je Erika vse postorila sama. Med drugim je orala z voli, dokler leta 1972 niso kupili traktorja znamke Steyer in vse potrebne priključke.

Takoj je bil sumljiv

Peter se je rodil leta 1942 v Zgornji Ščavnici in se izučil za mizarja. Zaposlil se je v Mizarstvu Lina v Apačah, kjer je dočakal tudi upokojitev. Njegova življenjska zgodba je kruta, saj je bil leto in pol zaprt na Golem otoku. Kot pravi, še sam ne ve, zakaj je bil v tem zloglasnem kazenskem taborišču jugoslovanskega povojnega režima. Verjetno zaradi sumov, da bi prebegnil prek meje in se izognil služenju vojske. Čeprav ni bil niti sam prepričan, da bi to res storil. Takrat je bilo sumljivo že to, da si živel ob meji z Avstrijo, Zg. Ščavnica pa je ob meji. »Ali pa če si se gibal preblizu meje, takoj si bil sumljiv,« nam je povedal nekdanji kaznjenec. Pred leti, ko je bil še zdrav, je ženo peljal na izlet na Goli otok in ji razkazal zloglasno taborišče na Jadranu. Mnogi se od tam niso vrnili, njemu je uspelo.

Oba sta člana Društva upokojencev Apače, Erika je dolga leta tudi članica Društva kmečkih žena Apače. Peter si krajša čas tudi z branjem Slovenskih novic, ki vsak dan prihajajo v njihovo hišo. Kot nam je povedal, so mu Novice kot nekakšen koledar, ob tem pa je še obveščen o dogajanju v domovini in po svetu. Naposled smo jima zastavili še klasično vprašanje: kaj ju je tako vezalo skozi njunih 60 skupnih let?

Erika nam je povedala: »Veste, teh 60 let je minulo, kot bi pihnil. Življenje na deželi je bilo od nekdaj pestro. Dejala bi, da so naju vezali delo, otroci, ja, tudi ljubezen, potrpljenje, odpuščanje in lepa beseda.«