Dijake med sprehodom po Novem mestu prestregla skupina mladih, sledile žaljivke, zasledovanje in fizični obračun: »Nasilja med otroki je preveč«

Mirela Smajić je pred dnevi na družbenem omrežju opozorila na izkušnjo svoje hčerke in njenih prijateljev, ki jih je med sprehodom prestregla skupina mladih, jim sledila in grozila. Kot je zapisala, so enega od fantov tudi porinili na tla, žaljivke so se stopnjevale, ko so ugotovili, da gre za dijake oblikovne šole. »Nasilja med otroki je preveč. Najbolj me boli, da si ne upajo spregovoriti, saj bi se nadlegovanje lahko še stopnjevalo ali celo sprevrglo v maščevanje,« je v prvotni objavi zapisala zaskrbljena mama.

Prav strah otrok pred tem, kaj sledi po prijavi, je postal osrednja tema njenega daljšega zapisa, ki ga je za Slovenske novice pripravila po odzivih na prvotno objavo. Kot poudarja, je bil njen namen predvsem odpreti vprašanje, kako otrokom pomagati, da o nasilju spregovorijo, ne da bi jih pri tem dodatno izpostavljali. »Ko otrok pove, da je doživel nasilje, želiš kot starš takoj ukrepati. Poiskati pomoč, ugotoviti, kdo je odgovoren, in poskrbeti, da se dogodek ne ponovi. Potem pa te otrok prosi, naj ga ne izpostavljaš. Boji se, da bo po prijavi še slabše,« opisuje dilemo, s katero se je soočila tudi sama. Kot pravi, so otroci po dogodku v redu in se jim je uspelo umakniti, še preden bi se nasilje dodatno stopnjevalo. Podrobnosti dogodka pa namenoma ne želi ponovno opisovati, saj otroci ne želijo javnega izpostavljanja.

Dogodek se ni zgodil v okolici šole

Po njeni prvotni objavi so se pojavila številna ugibanja tudi o tem, kje se je dogodek zgodil in ali je zanj kakorkoli odgovorna šola, ki jo obiskuje njena hčerka. »Dogodek se je zgodil v mestu, zunaj šole in njene okolice. Povezovanje dogodka z odgovornostjo šole, ki jo obiskuje moja hčerka, ni utemeljeno,« je zapisala. Ob tem poudarja, da ima njena hčerka s šolo zelo dobre izkušnje, da se tam počuti srečno in sprejeto ter da je navdušena nad programom, profesorji in razredničarko. Objava je sicer sprožila veliko odzivov. Številni so ji izrazili podporo, delili lastne izkušnje in ponudili pomoč. Nekateri so povedali tudi, da so v podobnih primerih ob nasilju sami posredovali. »Takšni odzivi dajejo upanje, da smo se še pripravljeni ustaviti in pomagati,« meni.

Toda ob podpori so se pojavili tudi komentarji, ki so jo zmotili. Nekateri so presojali izbiro šole in prihodnost dijakov, drugi so nasilje povezovali s priimki in poreklom, tretji pa so se spraševali, zakaj otrok staršu o dogodku ni povedal takoj. Mirela se je ob tem vprašala, kaj takšna razprava sporoča otroku, ki še zbira pogum, da bi o nasilju spregovoril. »Bi začutil, da ga bomo poslušali? Ali bi dobil vtis, da bo moral poleg doživetega nasilja zagovarjati še sebe, svoje starše, svoj videz in svoje odločitve?«

Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images

Posebej opozarja tudi, da dejstvo, da otrok staršem dogodka ne pove takoj, še ne pomeni, da jim ne zaupa. »Otroku ni vedno lahko povedati, kaj se mu je zgodilo. Včasih potrebuje čas, da dogodek predela. Morda misli, da bo zmogel sam. Morda želi zaščititi prijatelje ali se boji, da bo starš ukrepal, še preden bo sam na to pripravljen,« pravi. Po njenem je zato ključno tudi, kako se odrasli odzovemo v trenutku, ko nam otrok vendarle zaupa svojo izkušnjo. »Poznejše razkritje zato samo po sebi še ne pomeni, da zaupanja ni. Pomembno je tudi, kako se odrasli odzovemo, ko nam otrok vendarle pove,« poudarja.

S hčerko sta podali anonimno prijavo

Mirela razkriva tudi, da sta se s hčerko po pogovorih odločili za anonimno prijavo na policiji. »To je bil korak, na katerega so bili otroci pripravljeni pristati,« je zapisala. Na policiji jima je po njenih besedah prisluhnila policistka, ki jima je pojasnila, kakšne so omejitve ukrepanja na podlagi anonimne prijave, ter dala konkretne napotke za primer ponovne ogroženosti. Posebej pomembno se ji je zdelo pojasnilo, da lahko otroci pokličejo številko 113 že takrat, ko začutijo, da bi lahko bili ogroženi. »Bolje je, da policija pride, preden se kaj zgodi, kot šele potem. Ni jim treba čakati, da pride do fizičnega nasilja,« povzema pojasnilo, ki ga je prejela.

Iz pogovora sta, kot pravi, odšli z več informacijami in predvsem z občutkom, da jima je nekdo prisluhnil. Ob tem poudarja, da ima sama dobre izkušnje tako s policijo kot s centrom za socialno delo in šolami v Novem mestu. »Srečala sem ljudi, ki želijo pomagati. Prav zato verjamem, da lahko skupaj iščemo tudi načine, kako podporo približati otrokom, ki se bojijo izpostaviti,« je zapisala. Opozarja, da odrasli otrokom pogosto sporočamo, naj o nasilju spregovorijo, manj pa govorimo o tem, kaj se zanje zgodi po prijavi. »Odrasli jim rečemo: 'Povej. Prijavi. Ne bodi tiho.' Otrok pa razmišlja tudi o tem, kaj bo potem. O naslednji poti skozi mesto. O ponovnem srečanju. O tem, ali bo prepoznan kot tisti, ki je spregovoril,« piše.

Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images

Potrebno je več sodelovanja

Rešitev vidi v sodelovanju staršev, šol, policije, centrov za socialno delo in drugih strokovnih služb. »Tudi kadar se nasilje zgodi zunaj šole, otrok svojo stisko prinese v razred in domov. Starši pa potrebujemo razumljive informacije o možnostih pomoči in naslednjih korakih,« opozarja. Želela bi si tudi več rednega preventivnega dela z otroki in starši. Predavanja so po njenem lahko šele začetek. »Potrebujemo tudi priložnosti za vajo: kako izraziti jezo brez poniževanja, postaviti mejo, rešiti spor, prepoznati grožnjo in poiskati pomoč. Otroci morajo vedeti tudi, kako lahko pomagajo vrstniku, ne da bi pri tem ogrozili sebe,« poudarja.

Opozarja pa tudi na drugo plat problema – na otroke in mladostnike, ki nasilje izvajajo. »Za svoja dejanja morajo prevzeti odgovornost, odrasli pa jim moramo postaviti jasne meje. Toda kaj se zgodi po opozorilu ali sankciji? Kdo z njimi dela naprej? Kdo jim pomaga razumeti posledice njihovega ravnanja in razviti drugačne načine odzivanja?« se sprašuje. Po njenem zgolj opozorilo samo po sebi dolgoročno ne more spremeniti vedenja, če mu ne sledita podpora in spremljanje. Ob tem poudarja tudi pomen vključevanja staršev in razumevanja okoliščin, v katerih otrok odrašča. Hkrati opozarja, da ni prav vnaprej sklepati, da vsak otrok, ki izvaja nasilje, prihaja iz problematične družine.

Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images

Sama meni, da se odgovornost odraslih kaže tudi v vsakdanjih besedah in dejanjih. »Kako govorimo o ljudeh, ki so drugačni od nas? Kako se odzovemo, ko nekdo drugega ponižuje? Ali se ustavimo, ko vidimo stisko? Otroci opazujejo, kako vrednote, o katerih govorimo, živimo sami,« opozarja. Prav zato vztraja, da se odgovornost za nasilje ne sme posploševati na širše skupine ljudi. »Za nasilje odgovarjajo posamezniki, ki ga izvajajo. Pripisovanje krivde ljudem na podlagi priimka, porekla, videza ali izbire šole ustvarja nove krivice in odvrača pozornost od tega, kako nasilje preprečiti ter pomagati prizadetim,« je zapisala.

Kot pravi, je njena prvotna objava nastala iz skrbi, zdaj pa si želi predvsem, da bi razprava prinesla več poslušanja, sodelovanja in konkretne podpore otrokom. »Da bi otroci vedeli, komu lahko zaupajo, in da bi odrasli znali to zaupanje upravičiti,« je sklenila. In dodala misel, ki po njenem najbolje povzame celotno sporočilo: »Od otrok pričakujemo pogum, da spregovorijo. Naša odgovornost je, da jim potem stojimo ob strani.«