Divji zahod uživa na lovorikah stare slave

Znamenito pokopališče nad Tombstonom, »preveč žilavim naseljem, da bi umrlo«, pa ponudi hitro učno uro o življenju in umiranju v mestu, ki je bilo prizorišče legendarnega strelskega obračuna Divjega zahoda, bitke pri O. K. Corralu.

Križanec nove ustvarjalnosti in rudarske nostalgije

Bisbee na prvi pogled ni ravno privlačen: ujet je med strme stene kanjona Tombstone, njegove ulice so utesnjene in zavite, stavbe stare in zapuščene, sredi njega pa se proti nebu odpira velikansko rudarsko žrelo. A skoraj pozabljene stavbe iz devetnajstega stoletja pripovedujejo zanimivo zgodbo, začetek katere sega v leto 1877, ko so se vzpetine okrog mesta izkazale za bogato rudno najdišče. Celotno stoletje zatem so podzemni in odprti rovi radodarno bruhali baker, leta 1892 pa je za dodatni razcvet poskrbela železna cesta.

V začetku dvajsetega stoletja se je število prebivalcev povzpelo na 25.000 in s skoraj petdesetimi točilnicami in bordeli si je Bisbee ustvaril ugled najživahnejšega mesta med St. Louisom in San Franciscom, ki je trajal vse do sedemdesetih let. Takrat je baker začel usihati in mesto je bilo primorano turistično zapluti na lovorikah stare slave. Postalo je magnet za hipije, umetnike in druge kulturno navdihnjene duše, tako da je danes zanimiv križanec sodobne ustvarjalnosti in nekdanje rudarske tradicije, ki si podajata roko v starem delu mesta, prepredenem z ozkimi, pisanimi ulicami, strmimi stopnišči in številnimi galerijami.

Do danes ohranjena opečnata pot vodi do Grajske skale, kot vzneseno imenujejo skalni stolp, od koder se razpre pogled na rudarsko mesto, obdano z divje oranžnimi vzpetinami, nekoč njegovim vsakdanjim kruhom. Ne le baker, tudi zlato, srebro, svinec in cink so Bisbee izstrelili na zemljevid nekdaj najplodovitejših rudarskih žil na svetu. Na prelomu dvajsetega stoletja je bil Kraljičin rudnik najproduktivnejši v Arizoni, sloveč po temni turkizni rudi, znani kot bisbeejevska modrina. Danes se je v nedrje rudnika mogoče odpeljati z vlakcem, svojstveno doživetje pa je že sam zgodovinski sprehod po mestu.

Legendarni obračun pri O. K. Corralu

Še en skok v zgodovino se ponuja trideset kilometrov severneje, v mestu Tombstone, enem ameriških zgodovinskih mejnikov. Divji zahod, resda obnovljen in kanček prirejen za turiste, diha na ulicah Tombstona z originalnimi stavbami iz leta 1880 in v kopici muzejev z ohranjenimi zgodovinskimi drobci. V apaško deželo je (ne)povabljene privabilo srebro, ki je dalo zagon gospodarskemu razvoju mesta, še danes ohranjajočemu izvirno podobo z znamenitostmi, ob katerih se navdušencem nad legendami Divjega zahoda kar milo stori.

Sprehod po znamenitem mestnem pokopališču Boothill je hitra učna ura o življenju – in umiranju – v Tombstonu v poznem devetnajstem stoletju. Umorjen, ustreljen, samomor, žrtev Indijancev, po nesreči obešen, je brati na nagrobnikih, kjer je najti tudi najznamenitejša imena Divjega zahoda.

Arizonsko mesto se je vpisalo med legende po razvpitem strelskem obračunu pri O. K. Corralu, v katerega sta bili leta 1881 vpleteni veliki ikoni Divjega zahoda, Wyatt Earp in Doc Holliday. V vsega polminutnem spopadu varuhov mesta s kavboji so tombstonski možje postave, bratje Earp – Virgil, Wyatt in Morgan – in njihov tovariš Doc Holliday neusmiljeno porazili kavbojsko trojico, Ika Clantona ter Toma in Franka McLauryja. Ta boj je tako vzburil človeško domišljijo, da se ni preselil le v zgodovinske knjige, ampak večkrat tudi na velika platna, še danes pa je tako živ na mestnih ulicah, da se moraš včasih uščipniti in preveriti, ali si res v enaindvajsetem stoletju.

Ko hudomušnost preseže morbidnost

Za mesto, samooklicano »preveč žilavo, da bi umrlo«, ni nenavadno, da je turizem druga srebrna žila, saj se v prostranem muzeju (na prostem) res počutiš, kot da bi stopil na Divji zahod. Avtentične stavbe pisanih lesenih pročelij so izvirno obnovljene, nekdanjo morbidnost je zamenjala hudomušnost. Na vsakodnevnih šovih je mogoče podoživeti mestno zgodbo od časov apaškega voditelja Geronima naprej ter spoznati dramatične dogodke, ki so pisali zgodovino Tombstona: srebrno mrzlico, uničujoči požar in streljanje pri O. K. Corralu. Danes mestni prah dvigujejo kočije in ulice preplavljajo kavboji, ki so vedno pripravljeni na klepet, sploh z eksotičnimi primerki iz Slovenije – verjemite, da na svidenje iz kavbojevih ust zveni strašansko zabavno!