Častni krajan Šempetra v Savinjski dolini Jože Tkavc, ki je tudi najstarejši prebivalec lokalne skupnosti, je praznoval stoti rojstni dan. Jubilej je v dvorani PGD Šempeter zbral pisano druščino sokrajanov, sorodnikov, predsednika krajevne skupnosti, župana Občine Žalec in predstavnike društev in organizacij, v katerih je Jože sodeloval.
Z videoprojekcijo, ki jo je pripravil predsednik KS Šempeter Mitja Tavčer na osnovi besedila Gizele Khan in jubilantove vnukinje Mirjane Zagoričnik, so na platnu predstavili delo in življenje stoletnika, ki je družbi dal pomemben prispevek. Spomine je na platnu obujal tudi jubilant. Po koncu uradnega dela je sledilo kratko druženje z zakusko, nato pa so se vsi skupaj odpravili do jubilantove hiše, kjer so slavljencu že večer pred rojstnim dnevom postavili mlaj.
1944. je odšel v partizane na Ponikvo.
Za Tkavca, ki težko hodi in se zato ni udeležil dogodka v gasilskem domu, je bil obisk pravo presenečenje. Skupaj s hčerko nas je ganjeno pozdravljal ob odprtem oknu in se zahvaljeval za izkazano čast, delegacija z županom in predsednikom KS na čelu pa mu je nato izročila darila. Ob slavljencu je bil tudi prijatelj Ernest Horst iz Nemčije, ki ima prav tako častitljivih 92 let in se je za to priložnost z avtom kar sam pripeljal iz Kölna.
V številnih društvih
Jože Tkavc se je rodil 29. aprila 1925 na Sevčniku v Andražu pri Polzeli, kjer je obiskoval osnovno šolo. Leta 1939 se je učil za mizarja v Dobrteši vasi pri mizarju Antonu Verdevu, obrtno šolo je opravljal v Žalcu, Preboldu in Celju. Med nemško okupacijo so ga poslali k izpitu, da so ga kot pomočnika lahko poklicali v vojsko. V nemški vojski je služil 14 mesecev, v Avstriji in Berlinu.
Maja 1944 je prišel domov na dopust, 6. junija 1944 pa odšel v partizane na Ponikvo, nato na Graško Goro in kurirsko postajo TVS34 v Šentvidu pod Uršljo goro, kjer je bil kurir do 9. maja 1945, nekaj časa tudi namestnik komandirja. Po osvoboditvi je bil aktiven vojak jugoslovanske vojske do aprila 1947, in sicer je bil v Šoštanju, Mariboru, Ljubljani, Dravogradu in Subotici v Vojvodini. Po prihodu domov se je želel zaposliti, a ni imel domačega spričevala. Delal je pri Verdevu in znova pridobil dovoljenje. Pet let je bil zaposlen v Radljah pri gradbenem podjetju Konstruktor Maribor.
Pa na zdravje! FOTO: Darko Naraglav
V Šempeter je prišel leta 1953 in bil zaposlen v LIK Šempeter do upokojitve leta 1984. Takoj je postal aktiven član sindikata, nekaj časa je bil tudi predsednik. Ustvaril si je družino in z ženo sta si postavila hišo v Rožni ulici. S tem pa se je začelo tudi njegovo aktivno društveno življenje.
Že prej je deloval v Zvezi borcev v Radljah ob Dravi, od leta 1956 je član odbora organizacije Zveze borcev v Šempetru, kjer je delal kot tajnik, blagajnik, predsednik in podpredsednik, še vedno pa je član KO ZB Šempeter. Leta 1958 je postal član Kulturnega društva v Šempetru in delal kot hišnik ali gospodar po večkratnih vodstvenih spremembah v društvu. Vse od leta 1963 do leta 1988, ko je društvo praznovalo 110-letnico, je bil aktivno vključen v PGD Šempeter. Vseskozi je deloval v KO RK Šempeter, aktiven pa je bil tudi pri Strelski družini Šempeter. Od leta 1967 sodeluje tudi v odboru Štajerskih partizanskih kurirjev, bil je njihov praporščak.
Partizanski kurir
Ob obisku, po končni rojstnodnevni zdravici in zaigrani melodiji, smo slavljenca povprašali, kako doživlja praznovanje. »Zelo se počutim počaščenega, ne vem, ali sem si to zaslužil, je pa res, da sem poskušal delati in pomagati, kolikor sem lahko in kolikor sem znal. Nedvomno pa vse to, kar sem v življenju počel, izhaja iz težke mladosti, ki sta jo zaznamovala okrutna vojna in z njo povezan čas, ki sem ga preživel kot partizanski kurir. Enajst mesecev sem bil v gozdu, kjer sem ležal pod smreko, ko je bilo meter snega, a sem preživel. Veliko sem prestal in nikoli si nisem mislil, da bom dočakal takšno starost in takšno čast ob stotem jubileju. Res, hvala vsem.«
Enajst mesecev sem bil v gozdu, kjer sem ležal pod smreko, ko je bilo meter snega, a sem preživel.
Na vprašanje, ali ima recept za tako dolgo življenje, pa je odgovoril: »Zase lahko rečem, da sem se vedno trudil biti skromen, da sem jedel vse od kraja in tudi zdaj, ko sem tako rekoč v bolniški, nisem izbirčen, pa tudi kakšen kozarček ga še vedno rad spijem, če je družba kot danes, ko mi izkazujete takšno pozornost. Tega nisem pričakoval, sem pa zelo vesel in hvaležen za obisk župana, predsednika KS in vseh drugih. Zelo sem tudi vesel, da je ob meni danes tudi prijatelj Ernest iz Nemčije,« z nasmehom pove Jože, ki je prijeten sogovornik, saj mu, kot sam pravi, glava še dobro deluje, precej manj pa telo, saj so leta naredila svoje.
Za prizadevno delo na številnih področjih je Jože prejel veliko priznanj in odlikovanj. Aprila 1946 mu je Štab korpusa narodne obrambe podelil medaljo zaslug za narod. Iz Beograda je leta 1967 prejel red dela s srebrnim vencem s Titovim podpisom. Več priznanj mu je podelilo ZB, med drugim srebrno priznanje OF slovenskega naroda. Prav tako ima več gasilskih priznanj, plaket, diplom in odlikovanj.
Slavljenec skupaj z obiskovalci in najdražjimi (z leve): Marjan Vodeb, Mitja Tavčer, slavljenec, Janko Kos in Jožetovi hči, vnuk in vnukinja FOTO: Darko Naraglav
Prejel je številna priznanja na področju kulturnega delovanja v društvu Svoboda in zdajšnjem KD Grifon. Njegovo delo so nadgradili tudi pri Strelski družini, Rdečem križu, v krajevni skupnosti, ki mu je leta 2007 podelila tudi naziv častnega krajana. Prav tako ima priznanja iz časa svojega aktivnega delovanja v delovni organizaciji LIK Savinja. Med drugim je prejel srebrni znak sindikatov Slovenije in plaketo Zveze sindikatov Slovenije ob dnevu samoupravljavcev.
Njegov moto, vsako delo je častno, ga je naredil skromnega, ustrežljivega, spoštljivega, humanega, predvsem pa sočutnega do vseh, predvsem pomoči potrebnih. Človeka, ki je lahko mnogim za zgled.
Za svoje delo je Jože prejel veliko priznanj, med drugim zlato plaketo ZZB za vrednote NOB Slovenije. FOTO: Darko Naraglav
Goste je pričakal v hčerkini družbi. FOTO: Darko Naraglav
