Do 2050. bi morali 
imeti štiri Zemlje!

BRUSELJ, MADRID, LJUBLJANA – Na madridskem kongresu Evropske ljudske stranke (EPP), še vedno najvplivnejše evropske politične družine, udeležili so se ga tudi predstavniki treh slovenskih političnih strank, SDS, NSi in SLS, so izvolili novo vodstvo. No, čisto novega ne, nekdanji predsednik EPP, Francoz Joseph Daul, je bil, denimo, vnovič izvoljen za njenega predsednika. Posebni priznanji za njun domnevno tako zelo pomemben prispevek pri zagotavljanju uspešnosti EPP sta prav tako prejela Jose Manuel Barroso in Herman Van Rompuy.

Evropsko unijo čaka kopica izzivov, ki so pomembnejši od združevanja prijetnega s še prijetnejšim na kongresih različnih političnih skupin, ter veliko (pre)več problemov, ki bi jih nujno že morali prednostno reševati. In ne gre samo za begunsko krizo. Toda evropske politične elite še najpogosteje poskušajo navadnim državljanom zatiskati oči ali jim, da ne bi bili pozorni na različne krize, natakniti vsaj plašnice.

Metastaze potrošništva

Izzivi pa se medtem kopičijo ter postajajo večji, zahtevnejši in vse težje rešljivi. Pred dnevi je, na primer, v Bruslju potekala konferenca z ugledno mednarodno zasedbo, na kateri so poskušali ponuditi odgovore na vprašanje, ali bomo v EU v prihodnjih letih znali in zmogli izdelkom in proizvodom tako podaljš(ev)ati življenjski cikel, da bi s tem zaščitili evropska podjetja, vendar tudi in predvsem potrošnike. Gre za zelo resen izziv. Vzorci potrošništva so se v zadnjem desetletju bistveno, tvegano oziroma že nevarno spreminjali. Pa ne naključno. Nekateri so to spodbujali, ker je bilo »naključno« v njihovem interesu. Skratka, vse pogosteje prekmalu zamenjujemo izdelke, ki smo jih kupili, z novimi. Ker? Ker je za »moderne« potrošnike menda laže in celo ceneje kupiti novi izdelek kot pa popraviti ali zamenjati njegove poškodovane, okvarjene ali polomljene dele.

Pobud, da bi namesto tega morda podaljševali življenjski cikel izdelkov s servisiranjem, popravili ali reciklažo, je zelo, zelo malo. Kot da vsi skupaj pozabljamo, da so surovine, iz katerih se izdeluje različne izdelke, ki jih uporabljamo, omejene ter ponekod že dodobra izkoriščene ali skoraj že porabljene. Potrošniška lahkomiselnost pomeni resno grožnjo okolju, gospodarstvu in še čemu. Tudi našemu zdravju in, ne nazadnje, delovnim mestom.

Kot je že v uvodnem referatu ter v skladu z analizami in dognanji znanstvenikov opozoril evropski poslanec iz Slovenije, nekdanji predsednik našega računskega sodišča dr. Igor Šoltes (Zeleni/ESS), številni podatki potrjujejo, da se bodo globalne potrošniške potrebe do leta 2050 najmanj potrojile, čemur pa ne bo mogoče ustreči, saj bodo izrazito presegle zmožnosti, ki jih imamo na našem planetu za obnavljanje virov. Če se bo potrošniška neprištevna mrzlica nadaljevala s tempom zadnjega desetletja, bomo leta 2050 »potrebovali kar štiri takšne planete, kot je Zemlja, da bi lahko še naprej na enak način zadovoljevali vse potrebe človeštva«. Skrb vzbujajoče vzorce, ki izhajajo iz koncepta »uporabi in zavrzi« ali koncepta »saj lahko zavržem, četudi sploh nisem uporabil«, je mogoče prepoznati v hitrem kopnenju naravnih virov in zalog, pri podnebnih spremembah, onesnaženju okolja ter v gorah odpadkov, ki jih skrajno samopašno (neodgovorno) ustvarjamo.

Paolo Ferraresi, predstavnik evropske krovne nevladne organizacije RREUSE s področja socialnega podjetništva, je poudaril, da je med največjimi težavami s še kako nezaželenimi posledicami prav nepopravljivost tehničnih naprav, saj sočasno pomeni velikansko potrato virov, surovin in energije, ki so bili vloženi v njihovo izdelavo. Čeprav se sliši paradoksalno, to, da raje kupimo novo napravo, namesto da bi staro popravili, pospešeno ukinja, ja, celo delovna mesta. Jocelyn Blériot, strokovni sodelavec pri Ellen MacArthur Foundation, je pojasnil, kje vse že danes najlaže opazimo škodljive posledice tega, da osebni avto uporabljamo le deset odstotkov časa, kot naj bi ga, ali da pralni stroj, ki naj bi nam v povprečju služil približno osem let, pogosto zamenjamo že po dveh letih oziroma komaj se izteče garancija zanj.

Vendar pa ne gre niti samo za tehnične izdelke oziroma naprave. Dr. Serge Latouche, univerzitetni profesor, ekonomist mednarodnega ugleda ter specialist in veliki zagovornik krožnega gospodarstva, je sodelujoče na konferenci spomnil, da danes kar 40 odstotkov vseh prehrambnih artiklov, ki nam jih ponujajo v supermarketih (na policah trgovskih centrov), nazadnje od tam konča kar naravnost v smeteh, ne da bi jih kdo utegnil kupiti ali ugrizniti vanje. Od leta 2050 pa nas ločuje samo 35 let, a ne?