Dobila raka, izgubila tožbo in 20 tisočakov

BREŽICE – »Tako zdravniki kot tudi sodstvo so se dvignili v bran sistemu, ne pa da bi zaščitili pacienta. In v takšnih razmerah smo lahko ženske, če nimamo sreče, žrtve malomarnega in nestrokovnega zdravljenja,« je svojo grenko izkušnjo začela opisovati Milena Lajtner iz Jesenic na Dolenjskem, tudi sama zdravnica, anesteziologinja v brežiški bolnišnici. Čeprav težko, se je odločila, da bo, dokler bo lahko, delala in živela čim bolj polno življenje, zato z veseljem opravlja delo zdravnice. »Tudi delo je terapija,« pravi.

Njena kalvarija se je začela leta 2003, ko je imela 44 let. Bila je mamica štiriletnega sina, ko je v dojki zatipala premakljiv tumor, velik dva centimetra. Takoj je postala pozorna nanj, saj je imela več faktorjev tveganja: rodila je pozno, za rakom dojke sta umrli babica in teta po očetovi strani. Prav zaradi tega se je po porodu redno enkrat na leto kontrolirala na mamografiji in ultrazvoku. 
Da bi se prepričala, kaj pomeni odkrit tumor, so ji že v brežiški bolnišnici opravili punkcijo tumorja pod ultrazvokom, ki pa ni bila uspešna, saj je bil izrazito trd. Ji je pa brežiški kirurg odsvetoval, da bi v Brežicah tvorbo odstranili, saj bi bilo v primeru, da bi bila tvorba maligna, bolje, da to opravijo v Ljubljani na onkološkem inštitutu, saj v Brežicah nimajo histologije.

»Pred tem me je v Brežicah pregledal prof. dr. Janez Kuhelj z inštituta za tumorje, ki je v Posavje prihajal v ambulanto za bolezni dojk. Tumor je zatipal, zaznal je tudi povečane bezgavke, svetoval mi je, naj ga spremljam naprej, da pa mi lahko v svoji zasebni ambulanti na tumor aplicira grelno lučko. To sem takoj odklonila, saj vem, da mora biti za zdravnika vse, kar se zatipa v dojki, sumljivo, dokler se sum ne ovrže oziroma ne dokaže nasprotno. Takšna je vendar medicinska doktrina,« je nadaljevala sogovornica. Ginekolog ji je dal napotnico za onkološki inštitut.

Ne več zdravnica, zgolj pacientka

»Tam se nisem več vtikala v diagnostiko, saj so vendar kliniki, in predala sem se stroki. Prišla sem pomirjena, čeprav me je še vedno prežemal strah. Nisem bila več zdravnica, temveč pacientka, ki je zaupala strokovnjakom. Primarij Matjaž Šušteršič me je pretipal, me napotil še na mamografijo in napisal izvid, da sumljivega tumorja ne tipa in ga niti ni opisal v izvidu. Čeprav je citolog iz Brežic na izvidu, ki sem ga prinesla s seboj, napisal, naj opravijo ponovno punkcijo v ustanovi, kjer bi lahko iz trdega tumorja dobili material, tega niso storili. Prav tako so na izvidu mamografije spisali, da je ta b. p., čeprav je bilo v originalnem izvidu radiologa dr. Tomaža Vargazona, ki pa sem ga dobila šele v sodnem procesu, zapisano, da gre za mastopatijo. Torej stanje, pri katerem je lahko zaradi gostega žleznega tkiva zmanjšana preglednost dojke in lahko tudi spregledaš maligni tumor. Izvid mamografije je bil torej za njih b. p. in opravili niso nobene druge preiskave, da bi izključili možnost maligne bolezni; ne ultrazvoka, ne citologije, ne histologije. Poslali so me domov, češ da sem lahko mirna, ter me naročili na ponovni pregled čez eno leto. Če bi vedela, kaj je pisalo na originalnem radiološkem izvidu, bi sama zahtevala, da me dajo na konzilij za tipne tumorje, hotela bi imeti dokaz zaradi svoje varnosti,« je nadaljevala.

V Ljubljano se je vrnila, kot so ji naročili, čez eno leto, tumor je bil zdaj velik 3,2 centimetra, kar pomeni, da je rasel milimeter na mesec. Sistem pregleda je bil isti; že tipanje je dajalo slutiti, da je tumor sumljiv, pravzaprav je kirurg že na otip uganil diagnozo maligne bolezni, a kaj ko je bilo pozno, skoraj prepozno. Takrat pa je bila deležna drugačne obravnave, saj so ji hitro postavili diagnozo: invazivni karcinom dojke. Zdravljenje je steklo hitro, a kaj ko je bilo že 23 bezgavk pozitivnih, celo bezgavka nad ključnico, kar pomeni, da je bil rak že zelo razširjen, odstraniti so ji morali celo dojko, pa prsno mišico. Potrebne so bile kemoterapije, obsevanja, njeno življenje je viselo na nitki, napoved o preživetju je bila slaba. »Zdaj sem invalid, in to samo zato, ker so na kliniki delali kot po tekočem traku, skrivali so izvide, če bi jih videla, bi ukrepala. Tako pa so me z invazivnim tumorjem pustili eno leto, zaradi njihove malomarnosti. Počutila sem se kot testna podgana,« se je pridušala.

V tožbo

Zato se je odločila za odškodninsko tožbo, pri čemer pa je po osmih letih pravdanja doživela novo veliko razočaranje. Tudi višje sodišče je njen odškodninski zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da so na kliniki delali strokovno in da je za raka kriva sama, ker se ni kontrolirala. »Že na prvostopenjskem sodišču sem prosila, da bi izvedensko mnenje izdelal strokovnjak iz tujine. Odobren je bil izvedenec iz Francije, tri leta smo čakali na mnenje, nato pa dobili odgovor, da mnenja ne bodo napisali. Potem je mnenje na 60 straneh izdelal sodni izvedenec prof. dr. Iztok Takač, po stroki ginekolog, ki se ni držal mojega dokaznega materiala, postavil se je v bran onkološkemu inštitutu, češ da je bil postopek diagnostike in predoperativnega zdravljenja, kot je zapisano v sodbi, opravljen v skladu s pravili stroke in medicinsko doktrino, torej da je bilo v mojem primeru in danih okoliščinah storjeno vse, kar so določali trenutne zmožnosti, praksa in standardi zdravljenja. Med sojenjem sem vmes prosila za neodvisnega sodnega izvedenca, a so moj predlog na sodišču zavrnili. Je pa sodni izvedenec trdil, da tumor takrat, ko je bil velik dva centimetra, ni bil maligen, česar sploh niso mogli vedeti, saj so naredili le mamografijo,« je pojasnila Milena Lajtner in pokazala strokovno mnenje prim. mag. Egidija Ćepulića, dr. med., specialista iz Zagreba, ki ga je sama prosila za mnenje, iz katerega izhaja, da bi morala biti glede na izvid iz Brežic, ugotovljeno mastopatijo in izrazite faktorje tveganja obravnavana konziliarno, ne pa da se je odločitev prepustila posamezniku, morali pa bi opraviti vsaj ponovni ultrazvočni pregled.

Njeno življenje je danes zaradi prebolelega raka težko, še bolj kot telesne rane pa boli občutek, da je bila v zdravstvenem sistemu le številka, prevarana. Prav tako je izgubila zaupanje v sodni sistem. Odškodnine ni dobila, jo je pa sojenje stalo 20.000 evrov.