Dol pri Hrastniku je iz Tal

V 13. stoletju urbar navaja naselje z imenom Tal in omenja štiri kmetije in župana. Pa danes tarnamo, da imamo majhne občine. Ime Dol prihaja iz mesta, kjer reka Bela in Dolski potok zapuščata dolinski kot. To je ljudsko ime, ki je prevladalo nad cerkvenim po sv. Jakobu. V kraj pridete iz Hrastnika ali pa iz Rimskih Toplic skozi Marno.

Ugodna lega in bližina Hrastnika sta povzročili, da se je kraj začel širiti že pred prvo svetovno vojno. Nekdaj kmečko naselje se je v novejši dobi, predvsem pa po drugi svetovni vojni močno spremenilo. Razširilo se je čez vso dolino, najbolj pa v vzhodni smeri. Dol se je tako združil z Brnico in Črdencem. K temu je veliko pripomoglo priseljevanje delavcev v Hrastnik. Zaradi omejenega prostora v Hrastniku zanje ni bilo mogoče zgraditi dovolj stanovanj, pa so se naseljevali na Dolu. Tu so rastle predvsem družinske hiše. Po letu 1965 je kraj dobil prve stanovanjske bloke.

V kraju je mogočna župnijska cerkev sv. Jakoba z neoromansko arhitekturo iz začetka 20. stoletja, ki stoji na prostoru, kjer je bila prej stara cerkev. Tloris ima v obliki križa in je v celoti obokana. Sočasno z gradnjo je bila izdelana cerkvena oprema: trije marmorni oltarji (delo celjskega podobarja Vincenca Camernika), delo delavnice Feller iz Lipice, ter križev pot iz Grödna v Pustriški dolini. Začetki dolske fare segajo v konec 14. stoletja. Staro cerkev so porušili leta 1906. Leta 1908 je škof Mihael Napotnik blagoslovil temeljni kamen za novo cerkev, posvetil pa jo je 28. septembra 1909. Kot prvi okras so postavili v cerkev nov marmornat glavni oltar sv. Jakoba. Baronica Ema de Seppi je v spomin svojima bratoma Juriju in Francu Gosslethu podarila dve benečanski mozaični sliki, sestavljeni iz blestečih kamnov. Naročeni sta bili v Benetkah, izdelani pa v Trstu.

Lepo je izdelan tudi kamnit oltar sv. Barbare, ki jo prikazuje, kako angel drži meč nad njeno glavo – umrla je namreč tako, da jo je lastni oče obglavil –, angel na oltarju pa jo z mečem varuje. Na reliefu je upodobljen tudi rudar, ki pomaga poškodovanemu tovarišu – kameradu, ki se je ponesrečil v rovu; tudi vhod v rov – šaht – je izklesan in rudarski voziček – hunt. Izdelavo tega oltarja so plačali rudarji, ki še danes pri njem prižigajo sveče, zlasti ob kaki nesreči.

Kraj vas vabi, da si ogledate njegovo okolico, je zelo slikovita in srečali boste prijazne ljudi. Povprašajte, kako pridete do mlinarja in mizarja ter ekološkega kmeta Janeza Homška v Kovku. Lepa gozdna cesta vas bo pripeljala do skupine hiš, kjer domuje. V hlevu je 15 krav molznic, so tudi konji in pujski. Vso hrano zase in tudi kaj za prodajo pridelajo na svoji ekološki kmetiji. Da o domačem kruhu in suhih kmečkih klobasah, o kakršnih lahko samo sanjate, niti ne govorim. Za žejo boste dobili seveda svežo in hladno vodo, kdor pa še ve, kaj je to bunkov'c, bo z veseljem spil kozarec jabolčnika. Janez je tudi izvrsten mizar in mlinar, vse to je seveda dopolnilna dejavnost na kmetiji, da se lažje živi.

Njegova sestra Nada živi na Turju, v vasi na drugi strani hriba, kjer sta z možem Jožetom Grešakom ob svoji stanovanjski hiši vzela v upravljanje staro kmetijo, tu gospodarita po načelih permakulture. Prav ponosna je na svoj vrt in staro visokoraslo sadno drevje. Z možem kuhata žganje in pravo medico po starem Valvasorjevem receptu. Z veseljem vam jo bodo ponudili, pa tudi dišeče čaje iz rmana in črnega bezga. Gospa je napisala knjigo o sadnem drevju, saj je po poklicu agronomka. Veliko se ukvarja z razvojem podeželja in v praksi to preizkuša na domači zemlji.