Dolenjska zibelka kasaštva praznuje: Dobrobit konj jim je vedno na prvem mestu (FOTO)

Če Ljutomer velja za zibelko slovenskega kasaštva, pa je Šentjernej zibelka dolenjskega kasaškega športa in eden od pomembnih stebrov konjereje v naši deželi. Letošnje leto je za ta kraj pod Gorjanci posebno, saj zaznamuje častitljivih 140 let prirejanja kasaških dirk na Dolenjskem in 105 let delovanja Kluba za konjski šport Šentjernej; ta piše zgodbo generacij, ki so s srčnostjo in predanostjo tkale vez med človekom in konjem, med tradicijo in prihodnostjo.

»Korenine kasaštva v Šentjerneju segajo v leto 1885, ko so strastni ljubitelji konj in kasaških dirk na travnikih prvič zarisali stezo, po kateri so v ritmu kopit odmevali koraki prihodnosti. Na dirke so prihajali domačini in obiskovalci od blizu in daleč, da bi skupaj občudovali plemenito moč konj in doživeli trenutke resnične povezanosti. Danes več kot 100 članov kluba z enako ljubeznijo in zanosom ohranja plamen te dragocene tradicije.

Vsak uspeh, vsaka zmaga in vsak trenutek, ko se sreča pogled konja in človeka v tihem zaupanju, so najlepše pričevanje o etičnem odnosu do kasaštva, ki ga rejci skrbno prenašajo iz roda v rod,« je jubilejem ob bok zapisala članica društva Tina Orel Podlesnik, tudi sama strastna ljubiteljica teh plemenitih živali. Nedelja je bila zavoljo jubilejev v Šentjerneju poseben dan in na šentjernejskem hipodromu se je zbralo res veliko ljubiteljev konj od blizu in daleč, kar okoli 2000 so jih našteli. Med njimi je bilo tudi nekaj starejših posameznikov, ki so pustili velik pečat na tukajšnjem kasaštvu. Naj omenimo le dva nekdanja predsednika kluba, to sta Ivan Košak in Slavko Novak, slednji je klub vodil 12 let, tudi v času praznovanj 100-letnice in času velikih vlaganj v hipodrom in objekte ob njem.

Dirke si je v nedeljo z zanimanjem ogledal tudi 91-letni Franc Zaman, najstarejši še živeči voznik, ki se še dobro spomni dne, ko je leta 1952 prvič dirkal in tudi dosegel prvo zmago, takrat so tekmovali še z vozovi. »Kakšno veselje je bilo to! Kakšna čast!« se z nasmehom spominja svojih kasaških začetkov, in čeprav je že lep čas le navijač na tribunah, je njegovo življenje še vedno, tako kot od zgodnjega otroštva, povezano s konji. »Vstanem ob petih in prva skrb so mi konji ter druge živali na domačiji. Delo me gor drži,« pribije zgovorni Franc.

Tudi sedlarstvo

Konjereja ima na Šentjernejskem polju dolgo tradicijo, saj je bil konj nepogrešljiv pomočnik za delo. Vzporedno s konjerejo se je razvijalo tako kasaštvo kot tudi nepogrešljivo sedlarstvo, ki ga zdaj nadaljujeta oče in sin Franc in Andrej Lopatec. Gre za družinsko veščino, ki jo je med vojnama začel Frančev oče, prav tako mu je bilo ime Franc, in je bil eden zadnjih, ki so končali šolo za sedlarja. Franc in Andrej sta svojo dejavnost predstavila tudi na nedavnih konjskih dirkah, na njunem štantu pa je bilo mogoče najti vsemogoče izdelke, od vajeti, pasov, uzd, oprsnic, celo torb in druge opreme za konje.

Ob častitljivem jubileju je klub, ki ga vodi Andraž Rumpret, sicer tudi predsednik Kasaške zveze Slovenije, pripravil bogat spremljevalni program. Zbrane je pozdravil podžupan občine Šentjernej Andrej Mikec, zaigral je šentjernejski pihalni orkester, poskrbljeno je bilo tudi za najmlajše, ki so lahko od blizu spoznali svet konj in tako morda že postavili temelje predanemu odnosu do teh živali, ki človeku, kot poudarjajo šentjernejski ljubitelji konj, ne podarijo le svojih korakov, ampak tudi svojo dušo in srce.

Pustili neizbrisen pečat

Klub za konjski šport Šentjernej so skozi desetletja vodili predani posamezniki, ki so s svojo vizijo in trudom gradili njegov razvoj, vsak je pustil neizbrisen pečat in prispeval k rasti šentjernejske kasaške tradicije. Prvi predsednik po vojni je bil Franc Kerin, sledila sta mu Dodo Majzelj in Franc Kovačič. V naslednjih desetletjih so ga vodili Franc Rumpret, Vinko Radkovič, Jože Bergant, Slavko Novak, Ivan Košak, Janez Kovač in Andraž Rumpret. Po njem je klub prevzel Franc Hudoklin, nato pa je vodenje ponovno predal Andražu Rumpretu, ki klub uspešno vodi še danes ter skrbi, da se bogata kasaška tradicija ne le ohranja, ampak tudi nadgrajuje.

Leta 1991 je šentjernejski hipodrom doživel zgodovinski mejnik – gostil je 63. kasaški derbi, zadnjega v Jugoslaviji. To je bila čast, ki je Šentjernej utrdila kot nepogrešljiv del slovenskega kasaštva. A klub ni obstal v preteklosti – širil je prepoznavnost, organiziral nove dirke in ustanovil glasilo Šentjernejski kas.

Člani kluba so postali nepogrešljiv del povork na jernejevo, danes pa jih srečamo tudi na štefanovo, kjer s ponosom ohranjajo običaj žegnanja konj. Srčnost šentjernejskih kasačev se ne odraža le v tekmovalnih dosežkih, temveč v odgovornosti do konj. Zato v Klubu za konjski šport Šentjernej verjamejo, da zmaga ni edino merilo veličine – pravo vrednost kasaštva vidijo v etičnosti, občudovanju in predanosti tem plemenitim živalim. Dobrobit konj jim je vedno na prvem mestu, kasaštvo pa zanje ni zgolj tekmovanje, ampak temelji na zaupanju, razumevanju in trdni povezanosti med človekom in konjem.