Dolenjski motoristi na tomosih do Afrike (FOTO)

»Naredimo špalir, prižgite motorje, boste malce pogasirali našim fantom v pozdrav,« se je razleglo po Goriški vasi. Ali se je slišalo vse do Škocjana, si ne bi upali trditi, so pa zadnje metre več kot 6000 kilometrov dolge odprave s tomosi od Dolenjske do Afrike člani Društva starodobnih vozil Iskreni mopedisti odpeljali z enako vnemo, kot da bi bili šele na začetku dvotedenske pustolovščine. Pred dvema letoma so šli na Nizozemsko, lani v Grčijo, letos so jo mahnili na jug Evrope do Španije in še čez – do Afrike. Doma pa so jih nestrpno pričakovali. »Podpiramo jih, ampak zdi se mi, da je vsako leto težje, ker so poti daljše in mine več časa, da se vrnejo. Seveda smo zaskrbljene in najbolj vesele, ko se srečno vrnejo. Prvi dan, ko se odpeljejo, še ni hudo, tretji ali četrti pa nas že stiska. Na srečo se fantje javijo vsak dan. Saj tudi oni nas pogrešajo, a bodo to malce težje priznali,« je povedala Mirjam Vovko, partnerica Igorja Jurečiča, ki predseduje društvu iskrenih mopedistov.

Na pot so se odpravili 18. aprila, bila je sobota, ob štirih zjutraj. Domov so prišli 15 dni pozneje, po natanko 6436 prevoženih kilometrih. V Goriški vasi so se na sprejemu zbrali številni, že od 16. ure so vrteli glasbo, dišalo je po dobrotah z žara, pijača je bila ohlajena, gospodinje so spekle pecivo. »Je pa že prav, da jih malo počastimo po tako naporni, dolgi poti,« je poudarila Mirjam. Fantje so bili točni: ob napovedani 17. uri so se prikazali izza cerkve sv. Mohorja in Fortunata. Najprej so na svoj račun prišli ožji družinski člani, potem so sedmerici v postavi Sebastjan Simončič, Janez Jelenc, Jure Viršek, Matej Pekolj, Dare Viršek, Igor Jurečič, Drago Košak v roke segli še vsi drugi.

Reševale so jih salame

»Vedno se je lepo vrniti po tako dolgi poti. Malce smo pričakovali tak sprejem, ampak to, kar so naredili, je res fenomenalno,« je bil vesel Igor Jurečič, potem ko nam je strnjeno povedal, kaj se je dogajalo. Po startu so se odpravili proti Italiji in Franciji ter Španiji, prečkali so Andoro in prišli do najjužnejše točke Španije v kraju Tarifa. »Nato smo si vzeli tri dni prosto, v petek smo kupili vozovnice za trajekt, v soboto smo šli v Maroko, ogledali smo si Gibraltar, v nedeljo pa še dirko moto GP. V ponedeljek smo se odpravili nazaj, danes, v soboto, pa smo tu.«

Na poti je bil dan dnevu enak. Po zajtrku ob sedmih so se ob osmih odpravili in prevozili med 400 in 700 kilometri. Ob petih popoldne so začeli prek aplikacij iskati apartma, kjer bodo spali. S tem ni bilo težav, »velik izziv pa je bila hrana. Vsi smo vajeni konkretnega zajtrka, so pa bila jutra, ko smo dobili za zajtrk po dva prepečenca, marmelado in čokoladno kremo. V Franciji so nam za večerjo spekli račke, pa nam tudi niso šle. Na srečo smo imeli v kombiju zlato rezervo, domače salame. V Španiji pa smo kuhali sami, saj smo za štiri dni najeli kar apartma,« nam je razkril Igor. In poudaril, da jih je s kombijem spremljal enkratni Drago Košak, poklicni šofer v pokoju. Fantom je znal priskočiti na pomoč, če so kaj potrebovali. »Drago je naredil vse: ko smo točili gorivo, je takoj prinesel olje, da smo naredili mešanico. Ko smo delali premor med vožnjami, je tako pripravil mizo, da smo jedli. S sabo smo imeli še dva rezervna mopeda, tako da se je lahko tudi on z nami po Afriki zapeljal,« ga je pohvalil Igor. Drago pa je dejal, da je bilo prijetno, čeprav včasih naporno: »Mopedi so zdržali celotno pot, okvar niti ni bilo, tako da smo se domov vrnili s takimi mopedi, kot smo jih odpeljali. Riti pa so zdaj utrjene za celo leto naprej. Le eno zračnico smo menjali.«

Nordkap, prihajamo!

V prvotnem načrtu poti Afrike ni bilo, cilj je bil Tarifa na skrajnem jugu stare celine. »Tako je, ja. Moja ideja je, da prevozimo Evropo od juga do severa. Najjužnejša točka je Tarifa, na severu je Nordkap. Ko smo prispeli in nam je dobro šlo, smo šli s trajektom do Maroka, kjer smo imeli en dan turistične vožnje po Maroku. Povsod so nas lepo sprejeli, le ko smo zapuščali Maroko, so šestkrat preverili naše osebne dokumente. Ko so si ogledali dirko za MotoGP, so bili med desettisoči motoristi prava atrakcija. »Policisti so nam celo dovolili, da smo zapeljali na avtocesto in se tudi tam vozili,« smo še izvedeli od Igorja.

Udeleženec odprave Sebastjan Simončič pa nam je zaupal: »Noro lepo smo se peljali. Motorji so špilali, spali smo dobro, Španija je lepa, Španci zelo prijazni in lepe ceste imajo. Napora nismo čutili. To je tako, če imaš pravo voljo. Pa bili smo prava ekipa, vsak nekaj ve in nekaj naredi.« Čas v Goriški vasi je ob snidenju hitro tekel, zahval in načrtov pa ni manjkalo. »Radi bi se zahvalili vsem sponzorjem in donatorjem, ki so nam pomagali izpeljati ta podvig, našim članom družine, ki so nam stali ob strani, in vsem članom društva za vso podporo. Četrtega julija bomo organizirali še 9. srečanje mopedistov v Škocjanu, nato pa bomo počasi pripravljali načrte za naslednjo turo,« je za konec napovedal predsednik Igor. Nordkap že čaka.