GAČE – Po tej strmini, nam je pokazal, se je smučati učila tudi legendarna Janica Kostelić, 6. novembra pred devetnajstimi leti pa je tukaj, smo izvedeli, potekal celo kriterij prvega snega v Evropi!
S temi bombončki je velikodušno stregel Marjan Šonc, Novomeščan, čigar oče, soimenjak, nekoč komercialni direktor v Krki, je bil tisti, zaradi katerega se je na tem pobočju leta 1963 sploh začelo smučati.
Starosta gaškega smučišča se še živo spominja prve vlečnice na lesenih stebrih, ki jo je takrat na strmini, ki je zdaj sicer že zaraščena, poganjal Aranov motor. Nekje v spominu je ohranil tudi glas prvega žičničarja Jožeta Hudorovca - Pukija. »Vse do konca 70. je bilo smučišče precej nižje,« je dejal Šonc, ki je odlično smučal in v pionirskih kategorijah kot za stavo prehiteval – gorenjske vrstnike.
Zaradi spremenjenih klimatskih razmer so morali smučišče potem (1982.) prestaviti na zgornji del, na Gače, kjer edino dolenjsko smučišče domuje še danes. Ter po petdesetih letih, žal, ugaša.
Boleča tajkunizacija
Zaradi značilne inverzije, ki je znala ves sneg pobrati ravno pred božičnimi prazniki, je bilo treba urediti le še ustrezno zasneževanje. To se je zgodilo leta 1997, ki pomeni tudi vrhunec investicijskih vlaganj na smučišču, ki ga je odtlej upravljalo podjetje SRC Rog Črmošnjice, 51 odstotkov v lasti občin, 49-odstotno Krke Zdravilišč. Takrat je smučišče pridobilo še trisedežnico, asfaltirali so cesto, ker pa so se sočasno začela pojavljati tudi dodatna dela, za nameček je bilo nekaj slabših zim, se je investicija – podražila. To je bil tudi čas še danes boleče tajkunizacije, ki je oplazila tudi smučišče nad Črmošnjicami.
Marca 2004 so najrazličnejše težnje spravile SRC Rog Črmošnjice v neizbežni stečaj. Krka Zdravilišča, ki bi morala biti že zaradi bližine Dolenjskih Toplic zainteresirana, da smučišče s pripadajočimi dejavnostmi deluje tako poleti kot pozimi, v nasprotju z občinami ni bila pripravljena dokapitalizirati, zaključiti investicije in poplačati nastalih obveznosti.
Za Iskro je le breme
Matija Šešok, direktor operacij pri Iskri, d.d., nam je povedal, da smučišče Iskri predstavlja – izključno breme. Da si ga v bistvu niti niso želeli, temveč so ga ob nakupu semiške tovarne dobili v paketu. »V osmih letih smo imeli z njim že za pol milijona evrov izgube! Pred to sezono bi morali za nemoteno obratovanje vložiti 145.000 evrov, za takšen denar pa lahko v semiški proizvodnji, ki že zdaj zaposluje več kot 500 ljudi, kupim stroj in zaposlim nove sodelavce. Morate razumeti, da smo družbeno odgovorna družba, katere prioriteta so njeni zaposleni in razvoj lokacije. Obrat Semič nastopa na izjemno konkurenčnem trgu prodaje kondenzatorjev in v obrat so potrebna nenehna vlaganja. Smučišče ni naša temeljna dejavnost, zato sem poklical tudi semiško županjo ter novomeškega župana ter se z njima dobil na sestanku. Predlagal sem jima, ker vem, da je za lokalno skupnost to smučišče izjemnega pomena, da nam nekako le zagotovijo polovico teh sredstev, mi bomo drugo polovico, in izpeljemo sezono. V ta predlog žal nista privolila, prav tako pa ne v predlog, da jim smučišče prodamo za 250.000 evrov oziroma ga pod transparentnimi pogoji vzamejo v najem. Glede na to smo sklenili, da letošnjo sezono zamrznemo, da jim omogočimo ustrezen čas, da se lahko, če želijo, zorganizirajo. Če pa niti po letošnji sezoni ne bo napredka, ga prihodnje leto demontiramo.« Povedal je še, da je Iskra, d. d., lastnik zgolj smučarske infrastrukture, ne pa tudi zemljišča, ki jim ga država daje v uporabo.
|
Primer je prevzel stečajni upravitelj, začel je mesariti po svoje, predmet stečajne mase je bil zanj zgolj občinski delež, ocenil ga je na 410 milijonov takratnih tolarjev.
Leta 2004 smo vstopili v EU, s tem pa je na področju prometa, kamor spadajo tudi žičnice, zavladala nova zakonodaja, ki je dovoljevala nadaljevanje obratovanja zgolj napravam v kontinuiranem delovanju. »Če bi torej naprave tisto sezono obstale, smučišča ne bi bilo več, saj bi bilo treba pridobiti vse nove A-teste, a te naprave jih ne bi dobile,« je pojasnjeval Šonc, ki se je prav zato povezal z Urošem Dularjem in Sonnyem Beronijo ter ob znatni podpori takratnega novomeškega župana Boštjana Kovačiča prek Agencije za šport Novo mesto vzel smučišče v najem. »To je bila ena najuspešnejših sezon!« je še danes ponosen na takratni izkupiček: 87 dni neprenehnega obratovanja, 43.000 prodanih vozovnic in še vsaj 15.000 šenkanih ali prešvercanih. Narod se je trumoma zgrinjal na Gače, o čemer so pričale vrste pred blagajno in nabito polna parkirišča.
Lažni načrti
Nenadejani žvenket novcev pa je začel povzročati silne apetite, ti so bili tako siloviti, da je stečajni upravitelj smučišče po hitrem postopku (marca 2005) za skromnih 34 milijonov tolarjev prodal semiški Iskri Kondenzatorji (oziroma Iskri holdingu), ta je kmalu ustanovila hčerinsko družbo Iskra Turizem in upravljala smučišče. »V prihodnjih letih bodo Gače postale privlačno poletno-zimsko turistično središče!« je po nakupu napovedoval ambiciozni Jože Rožman, takratni direktor Iskre Kondenzatorji.
Načrti pa so se kmalu izkazali za preambiciozne. »Iskra tega smučišča že od prvega dne ni imela namena zadržati, še več, prav nobene vizije, kaj z njim početi, ni imela, ves čas je stremela le k temu, kako bi se ga čim prej znebila, ga vse odtlej z muko vzdrževala, z minimalnimi sredstvi, s površnim pristopom, smučišče je zato vztrajno izgubljalo obiskovalce, njegov ugled je rapidno padal,« je negodoval Šonc. »Občutek imam, da so bili vzdrževalci še najbolj srečni, če ni bilo snega!« Da pa je vse skupaj še huje, se smučišču, na katerem so se prvih zavojev učile generacije Dolenjcev, Belokranjcev in Posavcev, zdaj piše še najbolj črn scenarij – dokončna ugasnitev.
Zamujena sezona
»Že julija, ko bi se moralo že pripravljati na novo sezono, nam je popolno mrtvilo dajalo slutiti, da se bo zgodilo tisto, o čemer smo se pozneje prepričali tudi v pogovoru z upravljavcem,« je pripovedoval Šonc. Takrat je slišal, da gre za okoli 200.000 evrov, kolikor bi lastnik potreboval za vse nujne tehnične preglede in obnovitvena dela! Smučišče Gače se je medtem znašlo pred že videnim kaninskim scenarijem: neobratovanje, ugasnitev, uničenje, propad, katastrofa!
Kar je potrdil tudi pogovor z direktorjem Iskra Turizma Martinom Severjem. Hipoma smo izvedeli, da to podjetje od 30. junija ne obstaja več! In da nad smučiščem odtlej bdi Iskra, d. d. »Najraje ne bi nič govoril …« V Severjem glasu je bilo čutiti obilo grenkobe in nemoči. »Letošnja sezona je že zamujena,« je še dejal mož, ki je zadnja leta neprofesionalno upravljal edino dolenjsko smučišče.
Za Marjana Šonca, ki je od mladih nog tesno povezan z gaškim smučiščem, je takšen scenarij naravnost šokanten! »Zgolj s slovenskega dela sem gravitira 180.000 ljudi! Koliko od tega je otrok, ne vem, vem pa, da je bilo še lani med počitnicami vsak dan videti vsaj po pet avtobusov, ki bodo morali zdaj otroke peljati neprimerno dlje, na neprimerno dražja smučišča!« Prepričan je, da bi moralo smučišče spet v družbeno last in da bi morale tamkajšnje občine gaško smučišče prepoznati kot del poglavitne regionalno-športne infrastrukture.
