Dragićexit

Košarkarska zveza Slovenije, sram te bodi. Informacije prikrajaš in zamolčiš, kakor ti je v lastnem interesu. Po kratkem stiku, bolje napisano dolgem, je pregorela napeljava med selektorjem Juretom Zdovcem in nadobudnim igralcem Aleksejem Nikolićem. KZS o kratkem stiku ni obvestila dežurnega vzdrževalca, bo že reprezentančna luč svetila vse do evropskega prvenstva. Potem ko je okvaro objavil najbolj bran in bulvarski časopis pod Triglavom, pa je KZS podala celofansko izjavo za javnost. Kako bedno in naivno. Podoba junakov iz izbrane vrste se v javnosti, po zapovedi košarkarskih veljakov, ne sme skaliti, za navijaški obisk slovenskih tekem v eurobasketskem Zagrebu je treba mobilizirati čim več rojakov. Ko se bosta v skupinski tekmi udarili kroatska republika in Slovenija, bo namreč šlo tudi za košarkarski Piranski zaliv. Smešnica pa je tudi zgodba s tujo izbranovrstno okrepitvijo Bryantom Dunstonom. Kriteriji pri novačenju spominjajo na arabsko rokometno pravljico iz Katarja, a tam so za svetovno prvenstvo v Dohi kupili tudi španske navijače, da so stiskali pesti za državo v Arabskem zalivu. Tudi KZS pa ima pri navijaškem novačenju svojo lastno računico.

Zgodba o (ne)nastopanju Gorana Dragića je tudi že postana limonada. V današnjem športnem svetu velja le ameriški denar, onkraj velike luže so redni plačniki, na stari celini pa je basketexit, ni evrov za vrhunsko žoganje pod obročema. Še enkrat moramo ponoviti, le eden je Tony Parker. Ta bi za galske peteline dal košarkarsko življenje. Oče pa je Američan, mati Nizozemka, rodil se je v Belgiji, odraščal pa v Franciji. Moralni kriteriji, po katerih se ravna, so subjektiven pojem vsakega posameznika, veljajo pa tudi klišeji, ki pa so tudi povsem subjektivna konstrukcija. Za Gorana Dragića pač trdnoizplačilni dolarji v Miamiju seveda veljajo več, kot če bi se žogal pri velikanih Olympiakosu ali Panathinaikosu na evrskem grexit območju. Ob vseh subjektivizmih pa nam gre že pošteno na živce tudi propagandna mašinerija KZS, ki potencira pozitivo.