Dragocena dediščina: flosarji žegnali še dva zelenca (FOTO)

Na Ljubnem, v najlepšem kraju alpskega predgorja v Zgornji Savinjski dolini, kjer se v vsej slikovitosti odpira dolina ob sotočju Ljubnice in Savinje – ti sta pred dvema letoma ogrozili tamkajšnje prebivalstvo, saj je vodna ujma vse od Solčave do Celja odnašala vse pred seboj –, so izvedli tradicionalni flosarski program.

Marljivi flosarji z mlajšimi pomočniki so več dni vezali les v flos (beseda splav se na Ljubnem ne uporablja) in ga po pripravljenih legah s flosarskimi koli potisnili v naraslo Savinjo. Udiranje flosa, najzahtevnejši del splavarjenja, je potekalo brez nezgod, ki se kaj lahko pripetijo slabo usposobljenim vlcerjem. Ne le posadka s prvim krmanižem Martinom Juvanom Čuksom, pomočnikom Silvestrom Kukovičem in zadnekom, županom Franjem Naraločnikom, na flos se je obesilo tudi veliko mlajših, še pripravnikov, obredno so se popeljali do spodnjega dela Vrbja ter pristopili k flosarskemu žegnu dveh zelencev.

Z vodnim tokom

Velika množica, ki vsako leto ob vsakem vremenu pospremi ta krstni dogodek, se je zbrala na bregu tokrat krotke, a dobro vodnate Savinje in zvedavo pospremila splavitev mojstrov in obetavnih mladih Ljubencev za ohranitev tradicije. Prej so v Vrbju pod budnim očesom Čuksa in Kukoviča več dni vezali lesne, rezane prizme, tramovje, lege in špirovce ter dodobra suhe deske v flos s 16 kubičnimi metri, tokrat podarjenega lesa.

Pri tem so strast in pripadnost že dodobra izkazali potomci flosarjev, med njimi krščenca Patrik Arnič in Rožle Stajner kot letošnji najobetavnejši flosarski podmladek. Ko je ob obljudenem nabrežju reke Savinje vse preglasil prvi krmaniž, prednik Čuks, so flosarji z drogovi še privezani flos potisnili na vodno gladino in tam dokončali nosilec za vesonek (prednje in zadnje veslo).

Pri tem je bilo potrebne veliko previdnosti, nekateri so morali biti tudi do zadnjice v vodi. Ko je Čuks zapičil cepin, odložil sekirico in pomahal s klobukom visoko nad glavo, je flos prek drogov zdrsel z vodnim tokom, nekoč proti Zidanemu Mostu, Radečam skozi Brežice vse do Roglce ter naprej po Savi.

Tudi lepo vedenje

Slikovita splavitev in simbolična vožnja flosa v Vrbju je bila kratkotrajna paša za oči, saj so morali ob tem še mladi flosarji v vodo in s koli odrivati več ton težak splav do prvega priveza. Nato so starešine v poznavanju poklica in splavarjenju preizkusili letošnja zelenca Arniča in Stajnerja. Pristopil je sv. Miklavž in prebral zaobljubo, ki sta jo morala izreči na pamet. Še vsa zelena od udiranja in splavitve flosa sta kot preizkus ošpičila flosarska drogova, ob preverjanju znanja pa dokazala lepo vedenje, klečanje pred slovesnim zborom ter polno dvorano obiskovalcev.

Zadolženi pomočniki so nato vsakemu posebej skozi rešeto zlivali vodo na glavo in po vsem telesu. Mlada fanta sta vseskozi bodrila predsednik flosarskega društva David Pečnik ter boter bodočima flosarjema, direktor družbe Biomasa Luče - Nazarje, Rok Suhodolnik.

Nato še zabava

Ko sta premočena flosarja dobila obredno rdeče vino in ga izpila na eks, je boter obdaril zdaj že vsem enaka korenjaka z željo, da poklic opravljata varno in ponosno, v čast flosarskemu izročilu. Flosarska slovesna pesem, ljubenska himna in za zaključek krsta še zabava za vse z ansamblom Banovšek je bil zares izjemen zadnji dan flosarije s 65-letno tradicijo.

»Čestitke vsem flosarjem za praznik, še posebej mladima zelencema, ki po krstu s škafom vode čez rešeto na glavo postajata prava ljubenska flosarja; rad sem jima stal ob strani ob tem izvirnem krstnem obredu. Ljubenci na lep način obujate tradicijo nekdanje prodaje in transporta lesa, zdaj na srečo v Sloveniji in Zgornji Savinjski porabimo vse več lesa in lesne biomase, da ni potrebe po prodaji na jug, in upajmo, vse manj v Avstrijo. Čestitke za tako izjemno tradicionalno prireditev že 65 let, želim pa, da flosarja sredi krožišča v Radmirju ne bi nikoli več plavala, kot je bilo to pred dvema letoma,« je dogodek zaokrožil Suhadolnik.