Drava lahko napoji do 20.000 hektarjev, a kmetje morajo najprej sami vložiti tisoče evrov

Na god svete Zofije rado dežuje. Tudi tokrat je bilo tako. Minule dni dežja in mraza res ni manjkalo, kmetje so si lahko vsaj malo oddahnili. A škoda zavoljo zgodnje suše je že narejena. Nazadnje smo bili takšni suši v tem času priča leta 2021.

»Letošnja spomladanska suša je močno prizadela kmetijstvo po vsej Sloveniji, še posebno pa v vzhodnem delu države – v Podravju, na Koroškem, v Prekmurju in proti Posavju. Primanjkljaj padavin na nekaterih območjih je bil izjemen, vodna bilanca je bila ponekod negativna kar za okoli 150 milimetrov. Pred tem smo imeli zadnje obilnejše padavine oziroma sneg 10. marca. Nato pa skoraj dva meseca ni bilo resnega dežja, povrhu pa so sledile nadpovprečne temperature in močan jugozahodni veter, ki je prinesel tudi saharski pesek. Nadpovprečno je bilo zato tudi izhlapevanje vode iz tal in rastlin, primerljivo z junijem ali julijem,« nam je pojasnil Marko Černe, svetovalec specialist za namakanje na KGZS Ptuj.

Slabši odkos

»V tem obdobju je padla le približno polovica običajne količine padavin, zato je zaloga vlage v tleh zelo nizka, rastline pa so pod sušnim stresom. Razmere so bile na terenu do zadnjih padavin res zelo skrb vzbujajoče. V minulem tednu smo dobili okoli 35 mm padavin, kar je seveda pozitivno, vseeno pa bodo posledice pomanjkanja padavin pri žitih ostale, kar se bo odrazilo v nižjem pridelku žit. Posledice se kažejo v poljedelstvu, travništvu, vrtnarstvu in sadjarstvu. Pri ozimnih žitih so rastline nižje, redkejše, slabše razvite, prej prehajajo v klasitev oziroma zorenje, nastavki klasa pa so manjši. Zaradi suše je slabše tudi delovanje mineralnih gnojil. Pri travinju je bil prvi odkos ponekod tudi do polovice nižji od običajnega, kar povečuje tveganje za pomanjkanje krme v nadaljevanju leta. Težave so bile tudi pri pripravi tal za setev koruze, oljnih buč, sončnic in soje. Tla so bila presuha za kakovostno obdelavo, zato je bila poraba goriva večja. Zaradi izsušene zgornje plasti tal je vznik spomladanskih posevkov slabši in neenakomeren. Suša vpliva tudi na učinkovitost talnih herbicidov, zato je bilo zatiranje plevelov oteženo, pleveli pa gojenim rastlinam dodatno konkurirajo za vodo in hranila,« je o škodi in posledicah spregovoril Boštjan Ferenčak, specialist za poljedelstvo pri KGZS Zavod Murska Sobota.

Nujna prilagoditev

Čudežne palice, da ubeži suši, kmet nima. »Najpomembnejši neposredni ukrep je namakanje, kjer je to le mogoče. Poleg namakanja se izvajajo agrotehnični ukrepi za ohranjanje talne vlage. Pred in ob pojavu sušnega stresa se priporoča tudi uporaba biostimulantov, predvsem pripravkov na osnovi alg in aminokislin. Najbolje jih je uporabiti že pred nastankom stresa, vsaj dan prej. V sadjarstvu lahko pomaga razpiranje protitočnih mrež, saj se tako zmanjša osončenje in transpiracija. Priporočljiva je plitva obdelava tal, ki zmanjšuje izgubo vlage,« je Ferenčak opozoril na preventivo, del katere je tudi dolgoročno prilagajanje kmetijstva na pogostejše vremenske ekstreme. Ključna sta namreč načrtovanje in vzpostavljanje namakalnih sistemov tam, kjer je to izvedljivo. »Država lahko kmetijstvu pomaga predvsem s sofinanciranjem ukrepov za prilagajanje na podnebne spremembe in blaženje posledic suše. Med najpomembnejše ukrepe sodijo podpore za vzpostavitev namakalnih sistemov, ureditev vodnih virov, nakup namakalne opreme in izvedba tehnoloških prilagoditev v pridelavi. Pomembne so podpore za naložbe, ki povečujejo odpornost kmetij, ter ukrepi za zmanjševanje ekonomskih posledic izpada pridelka,« je še dodal Ferenčak, ki se zaveda, da bo brez sistemskih ukrepov lahko ogrožena dolgoročna stabilnost domače pridelave hrane.

Velik potencial Drave

Na območju Podravja so razmere za namakanje zelo dobre, največ vode premorejo prav spomladi in poleti. Trenutno je na območju občin Ormož, Gorišnica in Miklavž vzpostavljenih okoli 2500 hektarjev namakalnih sistemov, potencial pa je še bistveno večji.

»Ocenjujemo, da bi bilo od Maribora do hrvaške meje mogoče namakati tudi do 20 tisoč hektarjev zemljišč,« pravi Černe. Poleg večjih državnih oziroma lokalnih sistemov številni kmetje že uporabljajo manjše zasebne sisteme, od vrtin do vodnih zadrževalnikov. Država in EU vzpostavitev namakalnih sistemov finančno podpirata. Pri večjih namakalnih sistemih je podpora lahko celo stoodstotna, pri zasebnih investicijah pa znaša od 50 do 75 odstotkov vrednosti naložbe. Kljub temu morajo kmetje investicijo najprej financirati sami, šele nato lahko pridobijo povračilo sredstev. Taka investicija lahko v prvi fazi kmeta s približno dvema hektarjema obdelovalne zemlje stane vse tja do 30.000 evrov. Ob tem lahko računa, da prejme vsaj polovico od države.