Država na preizkušnji

Ne morem si predstavljati, kako bi se počutila, če bi se iz dneva v dan mimo naše hiše sprehajala množica beguncev. Če bi gledala na stotine ljudi, ki bi – prestrašeni, utrujeni in ubogi – hodili mimo okna, kjer bi sedela na toplem in varnem, morda s kavo v roki. Že slike begunskih otrok, ki jih vidim po televiziji ali v časopisih, se me dotaknejo.

Vem, da se dogaja nekaj zgodovinskega. In ko gledam vse te ljudi, ki gredo proti obljubljeni deželi Nemčiji, vem, da so pozivi k humanosti upravičeni. Ti ljudje potrebujejo pomoč, toplo besedo, streho – tudi če je začasna – in pomoč, da gredo naprej. Pomagamo, ker smo narod, ki pozna solidarnost, saj smo preživeli le zato, ker so si sosedje vedno priskočili na pomoč.

A vendar se zgodba tu ne sme ustaviti. Če ste – in upam, da ste, ker je to odlična razlaga sveta, kakršen je zdaj –, brali Doktrino šoka novinarke Naomi Klein, vam je jasno, da je humanizem lahko tudi naivnost. Ne samo teorija, praksa je pokazala, da nekateri ta svet vrtijo po svoje. Vedo, na katere gumbe je treba pritiskati, da se množice ljudi obnašajo tako in nič drugače. Vedo, kako sesuti države. Množični mediji, ki jih uporabljamo vsak dan – pa naj je to televizija ali internet –, so jim pri tem odlično pomagalo. Nekateri v tem svetu so neverjetno pokvarjeni in pripravljeni za svoje cilje izkoristiti vse. Kar pa ni nič novega, mar ne?

Zato v teh razmerah ni odveč pričakovanje, da bo svojo vlogo odigrala tudi država. Ta ne more temeljiti le na humanosti, saj potem nimamo opravka z državo. Država je najširša in najmočnejša organizacija na svojem ozemlju, ki ima monopol tudi nad prisilo. In jo zna uporabiti v dobro prebivalstva, za zaščito ozemlja in ohranjanje suverenosti.

Ne pravim, da mora država to silo uporabiti zdaj. Vendar pa mora biti država – tudi glede na odgovore Evrope – pripravljena na različne scenarije razvoja dogodkov in na temu primerne ukrepe. Tudi take, ki jim rečemo represija.