Država naj da kmeticam minimalno pokojnino

Zveza kmetic Slovenije je ob svetovnem dnevu kmetic na 15. izboru pred dnevi v Zagorju ob Savi razglasil kmetico leta. Prestižni naslov je tokrat pripadel 50-letni Karolini Črešnar iz Boharine nad Zrečami, ki se je po srednji ekonomski šoli na presenečenje bližnjih preselila na hribovsko kmetijo in odlično pisarniško službo zamenjala za grablje, kladivo in lopato. Poleg ovc in pujsov z možem Antonom del prihodkov ustvarita s prodajo pohorskega škriljavca iz lastnega kamnoloma, Karolina pa tudi s peko kruha v domači krušni peči.

Kaj so vam rekle prijateljice, ko ste pri 20 pustili dobro službo in se iz mesta preselili na kmete?
Pravzaprav je mojo takrat za okolje čudaško odločitev najtežje sprejela mama, ki se kar ni mogla sprijazniti, da se bo njena hči poročila na kmete, verjetno zato, ker je sama odraščala na kmetih in je vedela, kako težek kos kruha si bom v življenju morala rezati. Morda sem bila res drzna, stara 20 let, s končano ekonomsko šolo in odlično službo, ampak odkrito povedano sem kar letela po zraku. Toliko je bilo ljubezni med nama, prave energije, ki jo z Antonom gojiva še danes po tridesetih letih, da sem preprosto šla. Prijateljice so mi dopovedovale, da sem zapustila socialno varnost, dobro službo, plačo, kar je bilo po svoje res. In takrat so bili za kmete, tako kot so še danes, težki časi. Dekleta se zaradi tega ne možijo na kmete. Na našem območju imamo za cel avtobus kmečkih fantov, ki so ostali sami.

Kako velika je vaša kmetija?
Vsega skupaj je 21,5 hektarja zemlje, od tega je 3,5 hektarja obdelovalne, večina so travniki in strmi pašniki, preostalo pa je gozd. Gre za tipično, včasih skromno, samooskrbno hribovsko lesarsko kmetijo na slabih 600 metrih nadmorske višine; štiri kilometre od Zreč in dvanajst do Rogle.

Kaj se je spremenilo s prihodom na kmetijo?
Na kmetiji se ure zares štejejo in nič ti ni prihranjeno, tako rekoč nihče te ne more zamenjati, ne moreš kar tako na bolniško... A sem to sprejela. Prvi dve leti je mož še hodil v službo in bilo je vsaj za odtenek lažje.

Se spomnite, kaj ste storili prvo jutro na kmetiji?
Mislim, da sem šla v štalo. (Smeh.)

Ste se kot mestno dekle bali krav?
Nikoli v življenju se nisem bala živali. Poleg tega sem bila že prej v stiku s kravami, bila zraven pri porodu, kar sem si dobro zapomnila. A to je odvisno od človeka, poznam kmetice, ki se bojijo krav.

Vonj na kmetiji je drugačen.

Res je. Bila sem navajena na čisto drugačne, mestne vonjave, in v začetku sem precej časa preživela v kopalnici, ker imaš občutek, da imaš čuden vonj. (Smeh.) Vsak večer sem brisala, pospravljala, saj v četrto nadstropje v bloku ne prineseš nobenih smeti, tak vzorec sem prinesla s seboj, tako se mi je zdelo. Pa ni tako. Kmetija je v resnici bolj čista kot mesto. Danes nimamo več živine, ampak ovce, da popasejo te strmine, kokoši in štiri pujse zase. Ko pa pečem kruh, nikakor ne grem v hlev, to pač ne gre skupaj.

Kako poteka vaš delovni dan? Koliko kruha spečete v sklopu dopolnilne dejavnosti na kmetiji?
Pečem trikrat na teden v domači krušni peči. Ob sredah zakurim ob pol petih, ob petkih vstajam od pol dveh do pol štirih, kakor imam pač naročilo, v soboto pa zanetim ogenj že malo pred drugo zjutraj. Spečem kakšnih 80 hlebcev na teden. Potice in sadni kruh pa občasno, po naročilu, pred prazniki.

Kakšna je prodajna cena kruha?
Dva evra za kilogram.

Se to izplača?
Glede na tradicionalno, zamudno peko v domači krušni peči, ki jo moram za vsakih petnajst hlebcev znova zakuriti, je cena prenizka, po drugi strani pa višja glede na našo kupno moč ne more biti. Prodajam na tržnico v Zrečah in pečem za zadrugo Kmetič v Slovenskih Konjicah, ob vikendih pa tudi za terme Zreče in Roglo. Tako sama ustvarjam recimo pol delovnega mesta, kar pa je danes tudi nekaj.

Je dopolnilna dejavnost na kmetiji perspektiva?
Ne bi rekla. Razen izjem gre res za dopolnilno dejavnost, ki jo moraš imeti rad. Izjemno rada pečem kruh. Z razglasitve Kmetice leta v Zagorju smo prišli domov ob enih zjutraj. Za eno uro sem odpočila noge, nato sem vstala in zakurila. Sicer pa je stvar papirnato preveč zakomplicirana, zato lahko skoraj zatrdim, da bom še pekla kruh, za menoj pa, no ja, morda me pa le kdo preseneti...

Kolikšen delež dohodka prinaša kamnolom?
Vse do krize je dobro šlo, tako dobro, da sva oba delala v kamnolomu, potem se je gradnja ustavila, povpraševanja ni bilo več in sem se lotila peke. Okrasni kamen je po eni strani luksuz in se da zgraditi hišo tudi brez njega. Poleg tega je sistem danes drugačen, saj imajo podjetja, ki kamen polagajo, tudi prodajo. Čeprav smo med cenejšimi, letos ne bo prav veliko od njega. Tretji del prihodka ustvarimo z lesom, a tudi gozda je premalo, zato kombiniramo in delamo vsakega nekaj. In morate vedeti, da ko enkrat 40 let staro smreko posekaš, je nimaš več! Je pa tako. Izbira je bila moja, to počnem, ker to želim in mi veliko pomeni, da nama nihče ne hodi po glavi.

Je nespodobno, če kmetico vprašam, ali imate svoj hobi?
Hobijev imam več. Včasih sem ogromno pletla in šivala križce, danes zaradi bolečin v hrbtenici malo manj. Zelo rada gobarim, prakticiram nordijsko hojo in igram košarko.

Kdaj igrate košarko?
Že dvajset let se dobivamo prijateljice ob ponedeljkih zvečer in igramo. Sicer pa na teden prehodim v nordijski hoji vsaj 30 kilometrov. Po peki si obujem pohodne čevlje in prehodim šest kilometrov, ko pridem nazaj, lahko pospravljam. Če ne bi skrbela zase, ne bi mogla tako delati.

Kdaj ste bili nazadnje na morju? 

Vsako leto greva vsaj enkrat. Običajno greva v soboto po peki in prideva nazaj domov v četrtek, na peko. Za zdaj še nimam naslednice, da bi prevzela posel in bi lahko ostala dlje. A otroke razumem, saj imajo svoje službe, svoje obveznosti.

Kaj menite o splavu?
Nisem zagovornica splava, so pa zagotovo izjeme. Razumem ženske, ki niso videle ali imele drugega izhoda. Stiska je tu zelo velika. Zato menim, da je po vseh posvetih z najbližjimi, če je seveda to mogoče, treba vendarle dati ženski svobodo, da se o tem odloči sama. Ker bo tudi sama nosila odgovornost. Vsak naj upravlja svoje telo. Ni pa preprosto.

O posvojitvi otrok homoseksualnih parov?
Odkrito povedano za to nisem. Razumem homoseksualce, ne motijo me njihove zveze, imam celo nekaj lahko bi rekla dobrih znancev, s katerimi se dobro razumem. Vendarle pa menim, da je tradicionalna družina osnova in najboljša za vzgojo otrok.

Ste zadovoljni s statusom kmetice v Sloveniji?
Ko me na popisu prebivalstva ali v anketah sprašujejo po poklicu in jim odgovorim, da sem kmetica, me nimajo kam vpisati, ta kategorija sploh ne obstaja. Potem rečejo: Torej ste gospodinja. In jaz jim odgovorim: Ne, sem kmetica in ne gospodinja. To sta različna poklica. Položaj kmetice v Sloveniji je pravzaprav tudi razlog, da sem privolila, ko me je društvo začelo nagovarjati za ta prestižni naziv. In v letu, ki prihaja, zagotovo ne bom tiho.

Koliko je kmetic, ki nimajo zdravstvenega zavarovanja?
Za Slovenijo ne vem, a v našem društvu je zagotovo 70 odstotkov kmetic, ki si nič ne plačujejo, ker ne zmorejo. Potem pa vidiš stare branjevke, ki prodajajo na tržnici košaro zelenjave in poskušajo preživeti. Po drugi strani se trenutno zarašča kar 24.000 hektarjev kmetijske zemlje.

Kaj predlagate?
Za vse tiste ženske, ki si upajo danes postati kmetice, naj država plačuje minimalno invalidsko-pokojninsko zavarovanje. Zakaj pa ne? Sprašujem vas, zakaj si ne bi kmetica, ki dela na kmetiji, ohranja kulturno krajino, da se ne bo vse zaraslo, skrbi za družino, zaslužila pokojnine. Tako kot to plačuje denimo umetnikom. Pa nimam nič proti njim, celo prav se mi zdi, da je tako! A zakaj bi morale me kmetice jesen življenja, ko obnemoremo, preživljati brez prebite pare! Slovenija je prebogata, da bi morali gledati ostarele branjevke, ki se sključene trudijo na tržnici prodati košaro solate, da si bodo lahko kupile kruh in mleko.

Menim, da kmetice nismo v enakopravnem položaju. Če imate denimo v mestu tri otroke, je za drugega vrtec cenejši, za tretjega pa sploh, če že ne brezplačen. Sama sem vzgajala svoje tri otroke doma in država mi ni prišla naproti s cenejšim kruhom za drugega ali brezplačnim sokom za tretjega.

Sodelujete pri Karitasu, kako doživljate stisko drugih?
Stiska drugih me veliko bolj prizadene kot moja lastna, zato sem vedno in povsod pripravljena pomagati. Velikokrat je stisk roke vreden več kot mnogo dobrin. Danes ljudje doživljajo hudo stisko, ker se jim zdi, da so izločeni iz družbe in družine.

Med pogovorom smo izvedeli, da tudi pišete.
Ja, tudi. Začelo se je ob praznovanjih, ko je kdo potreboval kakšen govor, potem so spontano prišli še pogrebni govori, kdaj pa kdaj kaj posebnega za vizitko … Včasih, čeprav veliko preporedko, pa napišem kaj za svojo dušo.