Država v avgustu porabila skoraj 20 milijonov evrov za socialno pomoč: kdo jo res potrebuje in kdo sistem izkorišča?

V Sloveniji je bilo avgusta 65.882 upravičencev do denarne socialne pomoči. Med njimi so posamezniki in člani družin, za katere je pomoč prejelo 44.426 prejemnikov. Država je v enem mesecu izplačala 19.675.341 evrov, v celotnem lanskem letu pa dobrih 240 milijonov evrov. Ob takšnih zneskih se zastavlja vprašanje, ali denar res doseže tiste, ki ga potrebujejo, in kako učinkovito država ukrepa, kadar nekdo sistem izigra. Na vprašanje, koliko primerov neupravičenega prejemanja pomoči je bilo ugotovljenih v letih 2024, 2025 in letos ter koliko denarja je bilo vrnjenega, ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve ni moglo odgovoriti. Evidence o številu in naravi zlorab pravic iz javnih sredstev namreč ne vodi.

»Ni mogoče ločiti med neupravičeno prejetimi sredstvi, ki so nastala zaradi ravnanja posameznikov, na primer lažnega prikazovanja okoliščin, ali zaradi nastanka sprememb,« pojasnjujejo na ministrstvu. Če človek spremembo svojih okoliščin sporoči po tem, ko so bili podatki za izplačilo že obdelani, lahko prejme previsok znesek in ga mora pozneje vrniti. To še ne pomeni, da je ravnal goljufivo. Na družbenih omrežjih se pojavljajo tudi posnetki, v katerih posamezniki prejemanje državne pomoči predstavljajo kot razlog za hvalisanje.

Podatke preverjajo v 48 evidencah

Po navedbah ministrstva odločanje o socialni pomoči ne temelji zgolj na tem, kar prosilec napiše v vlogo. Informacijski sistem centrov za socialno delo pridobiva podatke iz 48 uradnih evidenc, med drugim o prihodkih, premoženju in spremembah, ki lahko vplivajo na pravico. Vzpostavljena so tudi samodejna opozorila: kadar se v povezani evidenci pojavi pomembna sprememba, mora CSD ponovno preveriti upravičenost. Center lahko obvestilo o morebitni nepravilnosti prejme tudi od drugega državnega organa ali z anonimno prijavo. Skupnost centrov za socialno delo Slovenije pojasnjuje, da strokovni delavci takrat navzkrižno preverijo uradne podatke, po potrebi opravijo obisk na terenu ali razgovor na domu, pridobijo izjave prič in posamezniku omogočijo, da se glede ugotovitev izreče. 

Če ugotovijo, da do pomoči ni bil upravičen, izdajo odločbo in zahtevajo vračilo neupravičeno izplačanih sredstev. Kadar je posameznik podatke lažno prikazal ali jih zamolčal, lahko za tri mesece izgubi možnost uveljavljanja iste pravice. V posameznih primerih lahko CSD poda tudi kazensko ovadbo zaradi suma goljufije. Ministrstvo priznava, da sistem nima popolnega vpogleda v prihodke in premoženje v tujini. Zato mora prosilec v vlogi navesti, ali jih ima; če se pozneje izkaže, da jih je zamolčal, lahko center o njegovi pravici odloči za nazaj in zahteva vračilo denarja.

Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images

»Gre za posamezne in zelo redke primere«

Koliko preverjanj se konča z ugotovitvijo, da je nekdo namenoma prikril premoženje ali prihodke, ne zna številčno opredeliti niti Skupnost CSD. Na podlagi izkušenj centrov pa ocenjuje, da gre za »posamezne in zelo redke primere«. »Bistveno pogosteje se srečujemo z ljudmi, ki so desetletja pošteno delali, nato pa se jim je življenje sesulo čez noč,« odgovarjajo. Kot primer navajajo delavca v proizvodnji, ki po hudi bolezni ali poškodbi pristane na dolgotrajnem bolniškem staležu z nizkim nadomestilom, medtem ko stroški njegove družine ostanejo enaki. »Večina ljudi se na CSD obrne zaradi resnične, neobvladljive stiske, ne zaradi poskusov izigravanja sistema.«

Med nepravilnostmi po njihovih izkušnjah pogosteje opažajo prepozno sporočanje sprememb. Prosilec mora CSD v osmih dneh obvestiti o okoliščinah, ki vplivajo na pravico do pomoči. V Skupnosti CSD opozarjajo, da je za človeka, ki se že spopada s stisko, ta rok lahko kratek. Opišejo mater dveh otrok, ki po dolgi brezposelnosti dobi zaposlitev za določen čas. Ko ureja prevoz, varstvo in obveznosti v novi službi, spremembo centru sporoči z dvotedensko zamudo. »Obstaja bistvena razlika med administrativno zamudo zaradi preobremenjenosti in preračunljivo, naklepno zlorabo sistema,« poudarjajo.

Podobno previden je Varuh človekovih pravic. »Varuh že vrsto let zaznava očitke o domnevnih zlorabah pravic iz javnih sredstev, vendar doslej ni bil seznanjen niti z enim primerom, ko bi bil zaradi takšne zlorabe zoper posameznika sprožen kazenski pregon, denimo zaradi kaznivega dejanja goljufije,« so nam odgovorili. Takoj dodajajo: »To seveda ne pomeni, da zlorab ni. Pomeni pa, da je treba jasno razlikovati med sumi oziroma splošnimi navedbami o zlorabah in dejansko ugotovljenimi zlorabami.« Država mora po mnenju Varuha preprečevati zlorabe in sankcionirati tiste, ki jih dokaže. Skrbi pa jih, če bi nedokazani sumi postali razlog za splošno oteževanje dostopa do socialnih pravic. »Po naših izkušnjah so ljudje, ki sistem zlorabljajo, manjšina, zato ukrepi, namenjeni preprečevanju zlorab, ne bi smeli nesorazmerno prizadeti bistveno večje skupine ljudi, ki pomoč dejansko potrebujejo.«

Brez denarja za položnice

Centri za socialno delo med prosilci najpogosteje srečujejo družine, ki jih je prizadela izguba zaposlitve, bolezen ali razpad družine, enostarševske družine, starejše z nizkimi pokojninami ter ljudi z invalidnostjo ali kroničnimi zdravstvenimi težavami. Med njimi so tudi zaposleni, ki s plačo ne morejo pokriti osnovnih stroškov. »Med uporabniki so pogosto starejše vdove, ki po smrti partnerja ostanejo same z zelo nizko pokojnino v energetsko potratnem stanovanju ali hiši,« opisujejo v Skupnosti CSD. Pozimi jim stroški elektrike in ogrevanja poberejo velik del dohodka. »Zavestno izklapljajo ogrevanje in živijo v eni sami sobi, da lahko kupijo osnovno hrano in nujna zdravila.«

Vse pogosteje se obračajo nanje tudi najemniki. Visoka najemnina jih obremenjuje vsak mesec, na vrsto ogrevanja ali energetsko stanje stanovanja pa pogosto nimajo vpliva. »Revščina tako pogosto ni le vprašanje prihodkov, temveč tudi vprašanje stanovanjskih razmer in tako imenovane energetske revščine,« pravijo. Posebej opozarjajo na ljudi, ki pogoje za pomoč izpolnjujejo, a jim priznani znesek kljub temu ne zadošča. Denarna socialna pomoč za samsko osebo po njihovih navedbah znaša 507,43 evra mesečno. Zadnji prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo, ki ga navajajo, je znašal 1.021 evrov. Tudi če človek prejema subvencijo najemnine, mu lahko po plačilu stroškov bivanja, elektrike in ogrevanja ostane zelo malo za hrano, zdravila, higieno ali prevoz do zdravnika. »Znesek denarne socialne pomoči preprečuje neposredno lakoto in brezdomstvo, nikakor pa ne zagotavlja brezskrbnega življenja, kot se včasih napačno prikazuje v javnosti,« poudarja Skupnost CSD.

Na Karitas prihajajo tudi zaposleni in upokojenci

Podobno sliko opisujejo na Slovenski karitas. Po njihovih podatkih je bilo lani v njihove programe pomoči vključenih 141.845 ljudi, med njimi več kot 29 tisoč otrok in 40 tisoč starejših. Pomoč v hrani je prejemalo 86.202 ljudi. »Na Karitas imamo vse več prošenj za plačilo osnovnih položnic – elektrike, vode, najemnine,« sporočajo. Med prosilci so družine z nizkimi dohodki, brezposelni, ljudje z zdravstvenimi težavami, upokojenci z nizkimi pokojninami in tudi zaposleni, ki jih visoki stroški bivanja potisnejo v stisko.

Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images

Opažajo, da prejemniki javnih prejemkov običajno živijo zelo skromno. »Velikokrat se zalomi, ko pride do nepričakovanega večjega izdatka, na primer okvare pralnega stroja, ali v obdobjih, ko so stroški višji, na primer za kurjavo ali šolske potrebščine.« Posebno breme je po njihovih besedah najemnina, še huje pa postane, če družino prizadene bolezen ali druga nesreča. Karitas pred začetkom šolskega leta pomaga družinam s skupno približno 14 tisoč otroki pri nakupu šolskih potrebščin. Med njimi je bila letos tudi družina s tremi šolarji, v kateri je zaposlen samo oče, mati pa ob skrbi za otroke zaključuje srednjo šolo. Nakup potrebščin za vse tri je bil za družino prevelik strošek. Drugi primer, ki ga opisujejo, je mati samohranilka z dvema osnovnošolcema, ki ji pomagajo s prehranskimi paketi in občasnim plačilom nujnih položnic. Pomoč torej potrebujejo tudi družine, ki sicer večino leta s skromnimi prihodki še nekako shajajo. Karitas opozarja, da jih lahko čez rob potisne en sam večji strošek.

Razprava o tem, kdo naj bi »živel od sociale«, ima še eno posledico, ki je statistika izplačil ne pokaže. Nekateri ljudje, ki bi bili do pomoči upravičeni, zanjo ne zaprosijo. »Na CSD prihajajo starejši ljudje ali delavci pred upokojitvijo, ki potrkajo na naša vrata šele takrat, ko imajo v rokah že izvršbo, prazen hladilnik ali ko jim grozi deložacija,« opisujejo v Skupnosti CSD. »Mnogi priznajo, da so mesece trpeli v mrazu in pomanjkanju, ker so se bali, da bi jih sosedje ali okolica označili za nekoga, ki ‘izkorišča socialo’.« Po njihovi oceni posplošene obtožbe redkih kršiteljev ne prizadenejo toliko kot ljudi, ki pomoč potrebujejo, a jih je sram zanjo prositi. Na Karitas dodajajo, da imajo številni njihovi prejemniki resne težave v duševnem zdravju in druge ovire, ki jim otežujejo vključitev na trg dela. Za trajno brezposelne bi po njihovem potrebovali več strokovnih sodelavcev, ki bi jih spremljali, krepili njihove sposobnosti in jim pomagali pri stiku z delodajalci.

Otroci ne smejo nositi posledic dolga staršev

Vprašanje nadzora nad prejemanjem pomoči se v javnosti pogosto prepleta še z vprašanjem sankcij in izterjave dolgov. Varuh opozarja, da je treba ti dve stvari ločiti. Človek lahko socialno pomoč prejema povsem upravičeno, hkrati pa ima neplačano globo ali drug dolg. Varuh je pri obravnavi posegov v socialne prejemke naletel na starejšega moškega, ki po izvršbi ni mogel poravnati stroškov bivanja, in na mater samohranilko, ki zaradi zdravstvenih težav ni mogla delati. Posledice posega v njene prejemke sta občutili tudi mladoletni hčerki.

»Pri ljudeh, ki živijo od denarne socialne pomoči, praviloma ni velikega finančnega manevrskega prostora. Zato lahko že razmeroma majhen poseg pomeni razliko med tem, ali bodo poravnali osnovne življenjske stroške ali ne,« pojasnjujejo. »Sankcija je lahko formalno usmerjena proti posamezniku, njene dejanske posledice pa nosi celotno gospodinjstvo.«

Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images

Prav zaradi pomislekov o izvršbi na sredstva, namenjena osnovnemu preživetju, je Varuh zahteval ustavno presojo 8. člena tako imenovanega Šutarjevega zakona. Ustavno sodišče je njegovo izvrševanje do končne odločitve začasno zadržalo. Varuh poudarja, da mora posameznik spoštovati pravila in izpolnjevati svoje obveznosti. Hkrati mora država pred posegom ugotoviti, kakšen je njegov dejanski materialni, zdravstveni in družinski položaj ter kako bo ukrep vplival na otroke. »Otrok zato ne bi smel dejansko postati dodatni naslovnik sankcije za ravnanje odraslega, na katerega sam ni mogel vplivati.«

Ministrstvo odgovarja, da pri odločanju upoštevajo okoliščine posameznega primera in da namen ukrepov ni kaznovanje družinskih članov. Varuh pa vztraja, da presoja ne sme biti zgolj formalnost: človek mora imeti možnost pojasniti svoj položaj in učinkovito izpodbijati odločitev, preden ostane brez sredstev za preživetje. Jasnega odgovora, kolikšen delež prejemnikov socialno pomoč dobiva neupravičeno, torej ni. Ministrstvo teh podatkov ne zbira, centri pa na podlagi svojih izkušenj govorijo o redkih primerih prikrivanja prihodkov in premoženja. Konkretne sume je treba preveriti in ob ugotovljeni zlorabi zahtevati vračilo denarja. Hkrati podatki centrov in Karitas kažejo, da veliko ljudi pomoč potrebuje tudi potem, ko so že izkoristili vse svoje druge možnosti. Kot opozarja Varuh: »Nadzor nad zlorabami ne sme postati sankcioniranje revščine.«