Državni izpitni center že desetletje skriva rezultate mature: zakaj Slovenci ne smemo vedeti, katere šole so zanič?

Vprašanje transparentnosti rezultatov mature v Sloveniji že vrsto let sproža vroče polemike. Medtem ko starši in dijaki opozarjajo, da bi javna objava podatkov omogočila jasnejši vpogled v uspešnost posameznih srednjih šol, pristojni organi vztrajajo, da bi takšne primerjave lahko vodile do »zavajajočih zaključkov«. Zakonodaja že od leta 2008 jasno določa, da se rezultati mature ne smejo uporabljati za razvrščanje šol. Prav tako podatkov in analiz podatkov iz evidenc ni dovoljeno obdelovati, uporabljati in objavljati za namen razvrščanja šol. Poskusi obvodov teh določb v preteklosti so bili jasno zavrnjeni s strani sodišč. 

Na naše uredništvo se je obrnil bralec Darko, ki situacijo vidi kot ščitenje slabih šol: »Že več kot desetletje javno skrivajo rezultate mature po šolah, kar bi omogočilo rangiranje slovenskih srednjih šol po uspešnosti. To je videti kot ščitenje zanič šol, ki niso sposobne svojih dijakov naučiti, kot je treba - nekoga je treba poklicati k odgovornosti!« Vprašanja glede transparentnosti smo naslovili na Državni izpitni center. Med drugim so nam pojasnili, da javno objavljanje statističnih podatkov samo po sebi ne povečuje transparentnosti, še posebej kadar nas zanima kakovost tako kompleksnih sistemov, kot je šolski.

Zakaj RIC že več kot deset let ne objavlja rezultatov mature po posameznih šolah? Kdo je sprejel odločitev o prenehanju javne objave teh podatkov in kdaj?

»Državni izpitni center v svojih javnih objavah (npr. v Letnem poročilu o splošni maturi) nikoli ni objavljal rezultatov mature po posameznih šolah z vidno identiteto šol. Od leta 2008 dalje je v Zakonu o maturi izrecno zapisan člen, s katerim je zakonodajalec prepovedal uporabo dosežkov mature za namen razvrščanja šol. Državni izpitni center vseskozi posluje zakonito in skladno z omenjenim členom morebitnih lestvic z imeni šol na podlagi teh rezultatov ne objavlja. Pred leti je posameznik z izigravanjem Zakona o dostopu do informacij javnega značaja pridobil podatke o omenjenih dosežkih šol in jih objavil pod naslovom Lestvica najuspešnejših šol brez poglobljene metodologije ali argumentacije, zakaj naj bi tak seznam odražal uspešnost šol na njem. O neprimernosti tovrstnega početja sta se izrekla tako Vrhovno kot Ustavno sodišče, ki sta odločila, da je potrebno spoštovati področno šolsko zakonodajo in iskanje 'obvodov' za javno objavljanje lestvic šol ni primerno niti za posameznike.

Ali obstaja uradni dokument ali strokovna podlaga, ki upravičuje skrivanje teh podatkov pred javnostjo?

»Zakonsko omejitev je sprejel zakonodajalec v Zakonu o maturi. V 18. členu določa, da se podatki iz letne analize o kakovosti mature ne smejo uporabiti za razvrščanje šol in v 56. členu, da podatkov in analiz podatkov iz evidenc iz 55. člena tega zakona ni dovoljeno obdelovati, uporabljati in objavljati za namen razvrščanja šol.«

Kako lahko starši in dijaki objektivno primerjajo kakovost šol, če podatki niso javni?

»Vprašanje skriva v sebi drugo vprašanje – kakšna je za starše in dijake kakovostna slovenska šola? Če se namesto o kakovosti šol pogovarjamo o rezultatih mature, ki so lažje merljivi, staršem in dijakom ne delamo usluge, saj jih taka lestvica zavaja. Npr. če šola štiri leta pred maturo vpiše zelo dobre dijake, bo rezultat na maturi zelo visok, a bo le malo povedal o kakovosti dela šole. Poleg tega že med dijaki in starši obstajajo velike razlike v tem, kakšna naj bo kakovostna šola, na katero se vpisuje učenec konec osnovne šole. Za nekoga je bolj pomembno, da se na šoli dobro počuti, za drugega, da šola nudi veliko dodatnih interesnih dejavnosti, tretjemu veliko pomeni, da ima dobre možnosti za združevanje treningov in šolanja ...

Dijaki in starši lahko celostne informacije dobijo predvsem na informativnih dnevih, ob obiskih šole, pogovori z dijaki višjih letnikov in strokovnimi delavci. Pri tem je bolj pomembno, da dijaki najdejo šolo, ki bo izpolnila njihova individualna pričakovanja in jim omogočila, da v srednješolskem izobraževanju kar najbolje razvijajo svoje interese in potenciale.«

Kako RIC odgovarja na očitke, da takšna praksa ščiti slabše rezultate posameznih šol?

»Menimo, da zakonodajalec s tovrstno ureditvijo ne ščiti toliko šol z nižjimi rezultati, ampak takšna praksa ščiti zgolj pred neupravičenimi zaključki. Dve šoli, ki delata enako kakovostno, a sta v prvi letnik vpisali zelo različne učence po sposobnostih, bosta že samo zaradi te razlike imeli čez štiri leta zelo različne dosežke na maturi, zato preprosta primerjava povprečnih rezultatov ni pravična. Šole delujejo v različnih socialnih in regionalnih okoljih, imajo različno strukturo dijakov (npr. delež dijakov s posebnimi potrebami, priseljencev, z nižjim socialno-ekonomskim statusom) in izvajajo različne programe. Ob upoštevanju vseh teh dejavnikov postane ocenjevanje kakovosti dela šole veliko težja naloga. Poleg tega šola ni nujno homogena celota. Posamezne oddelke učijo različni učitelji in razlike med oddelki znotraj iste šole so hitro lahko veliko večje kot razlike med šolami.«

Ali menite, da bi večja transparentnost povečala zaupanje javnosti v izobraževalni sistem?

»Zaupanje javnosti v izobraževalni sistem se gradi preko odnosov in izkušenj konkretnih posameznikov v njem. To se je izrazito pokazalo ob zaprtju šol v času epidemije covid-19, ko smo se vsi zavedli, kako pomembna je vloga šole v odraščanju učenca oziroma dijaka in da poleg znanja v šolah učenci in dijaki pridobivajo tudi pomembne socialne in čustvene veščine, ki so pomembne za njihovo delovanje v družbi in predstavljajo vzgojne vidike šolanja. Šole so že sedaj dokaj transparenten sistem, ki vsakodnevno preko komunikacije z učenci oziroma dijaki in njihovimi starši upravičujejo dano zaupanje, bolj formalno pa se transparentnost zagotavlja preko svetov staršev. Javno objavljanje statističnih podatkov samo po sebi ne povečuje transparentnosti, še posebej kadar nas zanima kakovost tako kompleksnih sistemov, kot je šolski. Večja transparentnost bi lahko pomembno prispevala k zaupanju javnosti v izobraževalni sistem, vendar le, če je izvedena strokovno, premišljeno in odgovorno. Ključno je, da so informacije predstavljene jasno in v kontekstu. Če so podatki nerazumljivi ali napačno interpretirani, lahko povzročijo celo nasproten učinek. Cilji vzgoje in izobraževanja so precej širši od rezultatov zunanjih preizkusov znanja, od učencev in dijakov pričakujemo, da v šoli pridobijo marsikaj, kar ti preizkusi ne merijo. Že samo zaradi tega rezultati mature po šolah ne kažejo pravega vpogleda v kakovost dela na šoli in lahko celo zavajajo. Poleg tega je velik del razlik v dosežkih na maturi odvisen od tega, kakšne dijake so šole vpisale v prvi letnik štiri leta prej in so zato relativno slab kazalec kakovosti dela šole. Omenjen kontekst najbolje poznajo šole same, zato sistem kakovosti v slovenskem šolstvu tudi spodbuja samoevalvacijo šol in jih spodbuja pri iskanju možnosti za izboljševanje njihove prakse. Zato mora biti transparentnost podprta z odprto komunikacijo, dialogom z deležniki in pripravljenostjo na izboljšave. V takšnem okviru večja transparentnost gotovo prispeva h krepitvi zaupanja javnosti v izobraževalni sistem.«