Dva tedna dopusta v kosu sta obvezna, stroka pa opozarja: »Pomembnejše je, ali se med počitkom resnično spočijete«

Poletje je čas dopustov, ko se pri večini umiri tudi delovni tempo. Čeprav se številni Slovenci na oddih odpravijo za teden, deset dni ali dva tedna, nekaterim bolj ustreza več krajših prekinitev dela. Zakonodaja popolne razdrobitve dopusta ne dopušča. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa, da je letni dopust mogoče izrabiti v več delih, vendar mora eden trajati najmanj dva tedna. Delodajalec mora delavcu to omogočiti, delavec pa mora najmanj dva tedna dopusta izrabiti do konca tekočega koledarskega leta.

Na ministrstvu za gospodarstvo, delo in šport so za Delo pojasnili, da izraba dopusta v več krajših delih, od katerih nobeden ne bi trajal dva tedna, ni skladna z zakonom. Zahteva temelji tudi na konvenciji mednarodne organizacije dela št. 132 o plačanem letnem dopustu. Namen neprekinjenega dvotedenskega dopusta je namreč delavcu omogočiti dejanski počitek in regeneracijo, česar zgolj krajši oddihi praviloma ne zagotavljajo, so pojasnili. 

Če delavec strnjenega dopusta ne želi, se mora z delodajalcem o razporeditvi dogovoriti ob upoštevanju meril iz 163. člena ZDR-1. Na ministrstvu priporočajo, da delodajalec dogovor in drugačne želje delavca ustrezno dokumentira, saj je sam odgovoren za zakonito izrabo letnega dopusta. Če delavcu te pravice ne zagotovi, lahko stori prekršek.

Pri razporejanju dopusta je treba upoštevati potrebe delovnega procesa, možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter njegove družinske obveznosti. Delodajalec se mora zato z delavcem oziroma njegovimi predstavniki pravočasno uskladiti o možnostih izrabe dopusta. Vnaprejšnji dogovor je v interesu obeh strani in omogoča lažjo organizacijo dela.

Najmanj en dan dopusta si izbere sam

Delodajalec lahko določi tudi kolektivno izrabo letnega dopusta, na primer ob začasni zaustavitvi proizvodnje ali dejavnosti, vendar mora pri tem spoštovati zakonsko zajamčene pravice delavcev. Starši šoloobveznih otrok imajo pravico najmanj teden dni dopusta izrabiti med šolskimi počitnicami. Vsak delavec pa lahko najmanj en dan dopusta izbere sam, če delodajalca o tem obvesti najpozneje tri dni pred izrabo. Delodajalec lahko takšno odsotnost zavrne le, če bi resneje ogrozila delovni proces.

Preostali del dopusta se razporeja sporazumno. Delodajalec mora upoštevati želje in družinske obveznosti delavca, hkrati pa zagotoviti nemoten delovni proces in zakonito izrabo celotnega dopusta. Delavec zato ne more sam določiti vseh terminov dopusta. Pravici do letnega dopusta se delavec ne more odpovedati. Prav tako se z delodajalcem ne more dogovoriti za denarno nadomestilo namesto dopusta, razen ob prenehanju delovnega razmerja.

Psihološki pomen dopusta

Na spletu večkrat zasledimo, da ima najmanj dvotedenski dopust v kosu tudi zdravstvene razlage, več sogovornic je za Delo opozorilo, da je precej odvisno od človeka samega, kakšen način dopustovanja in koliko dni v kosu mu ustreza.

Prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, je potrdila, da so nekoč podatki govorili o tem, da »sta zaželena dva ali trije tedni dopusta: ker se prvi teden odvajaš od dela, drugi teden si dejansko na dopustu, tretji teden si odpočiješ.

A zdaj nekateri podatki kažejo drugače, da je lahko prav to obremenjujoče, ker potem prideš nazaj v stres in nakopičeno delo. Kakšen tip dopusta je najboljši, je odvisno od dela, življenjskega sloga in tipa človeka. Nekateri še vedno prisegajo na dvo- do tritedenski odklop, nekaterim odgovarjajo že podaljšani konci tedna, mnogi pa si delovnike lajšajo na način, da si »krajšajo« delovnik, ali pa da sredi tedna vzamejo prosti dan. S tem se izognejo preobremenitvi.«

Tudi predstojnica oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani psihologinja prof. dr. Eva Boštjančič pravi, da ni znanstvenih dokazov, da bi bila dva tedna neprekinjenega dopusta neka univerzalna meja, pod katero okrevanje ni mogoče. »Raziskave namreč kažejo, da so pozitivni učinki dopusta, to je manj stresa, boljše razpoloženje, več energije in manj izčrpanosti, pojavijo že po nekaj dneh odsotnosti od dela. Longitudinalne raziskave so pokazale, da dobro počutje pogosto doseže vrh po približno enem tednu dopusta. To pomeni, da človek potrebuje nekaj časa, da se najprej odmakne od delovnega ritma, šele nato začne zares okrevati.

Sicer se priporoča, da si človek vsaj enkrat na leto privošči malce daljši neprekinjen dopust, če jim to omogočajo delovne in osebne okoliščine. Večina ljudi potrebuje nekaj dni, da se umiri, začne bolje spati in preneha razmišljati o službenih obveznostih. Če dopust traja le tri ali štiri dni, se lahko zgodi, da se ravno dobro sprostimo, ko je dopusta že konec,« je povedala.

Dejanski počitek

Psihologinja in psihoterapevtka dr. Tjaša M. Kos pojasnjuje, da je potreba po počitku individualna in odvisna od človekove osebnosti, življenjskega obdobja, narave dela in predvsem od tega, kako dolgo je bil izpostavljen stresu. »Pomembneje od dolžine dopusta je vprašanje, ali se med počitkom resnično spočijete. Če se po nekaj prostih dneh vrnete z več energije, boljšim razpoloženjem in več potrpežljivosti, potem je vaš način regeneracije za vas očitno učinkovit,« je povedala.

Pojasnila je še, da si lahko nekdo, ki skozi vse leto ohranja dobro ravnovesje med delom in prostim časom, opomore že po nekaj dneh: »Pri človeku, ki je več mesecev deloval pod kroničnim stresom ali je na robu izgorelosti, pa tudi dva tedna pogosto nista dovolj, da bi se mu telo in um v celoti regenerirala.« Kot navede, raziskave namreč kažejo, da se sicer dobro počutje med dopustom lahko izboljša, a se pri večini po vrnitvi na delo postopoma vrne na raven izpred dopusta.

Psihoterapevtki dr. Tjaši M. Kos ljudje pogosto povedo, da so šele peti dan dopusta začutili, da so se zares umirili. Pravi, da to ni nič nenavadnega, saj živčni sistem, ki je bil dolgo časa v stanju nenehne pripravljenosti, potrebuje čas, da preklopi iz »načina preživetja« v stanje regeneracije. Prav zato mnogi prve dni dopusta slabše spijo, imajo občutek nemira ali celo zbolijo – saj si telo končno dovoli upočasniti.

Kako dolgo ostane »učinek« dopusta

Ključno pa ni le število dni dopusta, temveč učinek, ki ga ima ta na nas, in koliko časa ta učinek traja, potem ko se vrnemo na delo. Večkrat učinki niso trajni. Psihologinja Eva Boštjančič pojasnjuje, da so starejše raziskave kazale, da se lahko zmanjšajo že v enem do štirih tednih, novejša metaanaliza pa ugotavlja, da lahko ob kakovostnem dopustu trajajo tudi približno tri tedne: »Zato vprašanje ni toliko, ali potrebujemo natanko dva tedna, ampak predvsem, kako kakovosten je naš dopust in ali se med njim zares psihološko odklopimo od dela.«

Dr. Tjaša M. Kos pri tem ponazori, da ji mnogo žensk na terapiji pove, da se z dopusta vrnejo še bolj utrujene, ker so med dopustom organizirale družinsko življenje, načrtovale izlete, skrbele za otroke, pripravljale obroke in reševale vse logistične zaplete. »Pravzaprav niso počivale – samo delale so v drugačnih okoliščinah. Zato je pomembno, da si tudi na dopustu dovolimo del odgovornosti prepustiti drugim.« Opozarja, da predvsem ni smiselno živeti le od dopusta do dopusta, temveč si skozi vse leto določiti trenutke regeneracije.

Za kakovosten občutek regeneracije je najpomembnejši psihološki odklop od dela: »Lahko smo tri tedne na najlepši plaži na svetu, vendar če vsak dan preverjamo službeno elektronsko pošto, odgovarjamo na sporočila in razmišljamo o delu, se naši možgani ne zmorejo regenerirati.« Podobno odgovarja psihologinja dr. Eva Boštjančič, ki pravi, da je pomembneje od dolžine dopusta to, da posameznik med dopustom ni stalno dosegljiv, da ga ne prekinjajo službeni klici in elektronska pošta ter da se po vrnitvi takoj ne znajde pod izjemnimi delovnimi obremenitvami.