Dva tisočaka za družino, ki ji hočejo rubiti dom

LJUBLJANA, ZAVRČ – Človek bi se včasih pojedel, ko izve, kako malo je pravzaprav treba, da bi nekdo izplaval iz godlje, v katero ga je nič krivega pahnilo, denimo, slabo zdravje. Tako malo, da upravičeno kažemo s prstom na nesocialno državo, ki svoje otroke raje prepušča revščini, kot pa da bi jim pomagala, ki jih raje elegantno in počasi utaplja pod vodo. Dobesedno muči jih.

Dobri Franc

Minuli teden smo pisali o mladi družinici iz Zavrča, ki je tik pred tem, da se utopi. Pisali smo o tragični usodi invalidnega Aleša Bratuše, ki mu odmira del živčevja, nekaterih delov telesa tako že dolgo ne čuti, in njegovi brezposelni partnerici Mirjani Kolednik. Aleševa huda sladkorna bolezen pa se je očitno prenesla tudi na njuna otroka, petletno Anemari in štiriletnega Alexa.

Pred približno petimi leti sta kupila majhno vikend hišo v vinorodnih Halozah in vzela dolgoročni kredit, okoli 300 evrov na mesec. Ker pa ga pri manj kot 600 evrih mesečnih nadomestil, ki jih prejemata, nista zmogla redno odplačevati, jima želijo zdaj zarubiti njun dom. Zaradi 1950 evrov, znesek, ki je za nekatere navaden pljunek v denarnici, za druge pa nepredstavljiva vsota, ponavljamo, zaradi 1950 evrov, ki bi jih moral vsak normalen politik, ta narodov izbranec, lastnoročno nakazati na njihov račun! Če bi imel seveda vsaj trohico sočutja.

Toda ne, to se seveda ne bo zgodilo, to lahko stori le nekdo, ki čuti tovrstno stisko. Nekdo iz vrst tako imenovanih malih in preprostih ljudi, kakršen je 54-letni Franc Trunk, ki ga je tisti dan ta nesrečna zgodba v Slovenskih novicah tako razjezila, da je kratko malo dvignil dva tisočaka in ju prinesel na naše uredništvo. »Za družinico, ki ji želijo rubiti dom!« je brezkompromisno dejal pravičnež, ki mu je že navsezgodaj med vožnjo iz domačega Portoroža na uho priletel radijski oglas za Novice: »V haloških gričih bodo hudemu invalidu Alešu Bratuši, njegovi partnerici ter otrokoma, ki ju je napadla sladkorna bolezen, zarubili hišo. Revna družinica bo ostala na cesti, ker ne more poravnati piškavih 1950 evrov dolga …«

Ne prenaša krivic

»Le kako je to mogoče!? Tega pa že ne bom dovolil!« si je zabrundal. »Tej družini preprosto moram pomagati, sem si tedaj dejal, kajti dobro vem, kaj pomeni izgubiti lastno hišo, vem, kaj pomeni, če izgubi dom vaš otrok, res, teh pičlih dva tisoč evrov,« je razglabljal o vzroku za svoj dobrotniški vzgib. »Pravzaprav niti ne vem natančno, v kakšni obliki in komu so dolžni ta znesek, vem le to, da bi lahko njihovo agonijo že davno pred tem končala katera izmed pristojnejših inštitucij.« Potem pa je resignirano zavzdihnil: »Ah, toda od njih res ni pričakovati tovrstnih dejanj.« Žal.

Franc Trunk je mogočen in čvrst možak. Rojen Ljubljančan. Po izobrazbi je inženir tehnične matematike. »V šali večkrat pripomnim, da smo matematiki obsojeni in omejeni na nekaj tisočletij staro domeno, da je ena plus ena nič več in nič manj kot dve. Veste, v naravoslovju velja, da mora biti rezultat vselej primerljiv, sicer ga ni,« je Trunk, ki premore tudi državno licenco odgovornega vodje gradbenih del, matematično opisal svoj načelni karakter, bistvo njegovega razumevanja stvari. Je človek dobre volje, ki ga pogreje sleherna krivica.

Iskanje čarobnega klobuka

Je človek, ki stopa po ranah naše družbe. Na eni izmed teh je pred šestnajstimi leti tudi obtičal. »V funkciji samostojnega svetovalca za nadzorne investicije v segmentu proračuna na šolskem ministrstvu sem leta 1996 namreč odklonil podpisovanje fiktivnih obračunov za takratno oblast,« je razprl tisto rano, ki še danes tako peče. To so bili časi kot iz kakšnega mafijskega filma. »Veste, v takšnem primeru obstajata le dve možnosti: ali si majhen in se pustiš utopiti v njihovem dreku, ali pa si takšen, kakršen sem jaz, skrajno pokončen, blato, ki se je nabralo, pa kratko malo zaženeš v ventilator, naj ga odpihne daleč stran!« Trunk se je namreč znašel v mikavni pravljici, kjer so v glavni vlogi nastopale provizije. Njegova roka bi morala le podpisovati, toda ni se prepustil skušnjavi. »Fantje moji, tega ne bom počel, nikoli nisem in nikoli ne bom. Nisem človek, ki bi lahko postal orodje v tujih rokah,« jim je tedaj zabrusil.

Odtlej gre vse narobe. »Pred skoraj letom in pol so nam na nezakonit način porušili hišo, ki smo jo pred tem rekonstruirali. V adaptacijo smo šli z lastnimi prihranki in rokami,« je ogorčeno dejal. »Sin Jure je že bil vseljen, vseljena je bila tudi bolna in upokojena sestra Irena.« Kot najstarejši sin je namreč Franc lastni materi obljubil: »Mama, ne skrbi, kar koli že bo, vedno bo, kot da ni moja sestra, temveč kot da je moj otrok! V življenju ji ne bo hudega!«

Njihova hiša na Vodmatski v ljubljanskih Mostah je šla medtem po gobe. Zaradi hudih nezakonitosti pristojnih organov, kot pravi Trunk, ki pa se nikakor ne da. »Trunkovi smo namreč kot bratje Dalton, le s to razliko, da v Sloveniji še ne obstaja Srečni Luka, ki bi nas lahko polovil in pozaprl, kot si na vse pretege želijo nekateri.«

Bratje Dalton so bili sicer najslabši kavboji v iskanju čarobnega klobuka, ki bi jih naredil nepremagljive. Trunkovi, na čelu katerih je dobrotnik Franc, svoj čarobni klobuk še vedno iščejo. Za uteho so ga pomagali najti nesrečni in obubožani družinici iz Zavrča.

Spet bodo mirno spali

»Hvala vsem dobrim ljudem!« sta družno vzkliknila uboga Aleš in Mirjana. Odslej bodo spet povsem mirno spali v svoji hiši, saj jim deložacija ne grozi več. »Dejansko ne vem, kaj bi brez Noivic in tako dobrih ljudi iz celotne Slovenije, ki so nam tako hitro priskočili na pomoč! Resnično iskrena hvala vsem, ki nam tako ali drugače pomagajo, še posebno pa gospodu Trunku, ki se je odločil nakazati tako zajeten znesek, ki nas je rešil vseh skrbi. Takoj, ko bo denar na računu, bova šla pokrit terjatve, in tedaj bomo vsi štirje spet lahko mirno spali v svoji hiši,« nam je radostno pojasnil Aleš Bratuša iz Pestik pri Zavrču, njegova partnerica Mirjana Kolednik pa dodala: »Upam, da bo nekaj denarja še ostalo, da bi lahko uredili še nujno potrebna vodovod in elektriko.«