Dve izjemni, a 
prezrti Marini

V sredo zvečer sem v Ruskem kulturnem centru, nedaleč od Robbovega vodnjaka, spremljal odličen, izjemno navdihujoč nastop moskovske pesnice Marine Vernalis (Škrobove) in neizmerno užival v njem. Z neverjetno (pri)srčnim žarom je Vernalisova recitirala pesmi iz ruskega srebrnega literarnega veka: najlepše med vsemi nepreštevnimi, ki so jih veliki ruski pesniki ustvarili ob koncu 19. stoletja in v prvih desetletjih 20. stoletja. Nekatere je celo zapela. Povsem upravičeno je sicer recitirala še največ pesmi največje ruske pesnice Marine Cvetajeve. Koliko podalpskih ljubiteljev kulture pa je bilo navzočih v pesniškem salonu Vernalisove, ki je v Slovenijo doslej prišla le enkrat, tokrat?

Točnega števila vam raje ne bom izdal, no, manj kot dvajset. Nekateri morda spet niso hoteli zamuditi večernih televizijskih informativnih oddaj ali košarke, veliko jih najbrž ni vedelo za njen nastop, marsikdo pa bi se, četudi bi vedel, prestrašil verzov v ruščini, a ne? Da o tistih, ki še niso slišali za boginjo pesništva Cvetajevo, niti ne govorimo. Vse to so, kajpak, izgovori. Zakaj pa bi bilo dobro, da bi čim več prebivalcev naše državice vsaj občasno žrtvovalo nekaj svojega časa za kak kulturni dogodek?

S prav vsemi oblikami zavrtosti in zadrtosti, tudi z nestrpnostjo in izključujočnostjo, bi se laže soočali, če bi zmogli občasno odklopiti ter za dve uri pozabiti na vsakodnevne duhamorne probleme. Če bi se, na primer, pustili zapeljati takšni umetnici, kakršna je Vernalisova. Je! Oton Župančič ni kar tjavendan v Dumi poudaril: »Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti...« Kdor pa želi piti nje prelesti, si ne bi smel zatiskati oči in ušes pred pesniki, ki so pri nas kot novodobni Sizifi pripravljeni nastopati celo pred maloštevilno publiko. Naj bodo slovenski ali ruski. Ker vdihavanje poezije s polnimi pljuči odpira in širi dihalne poti tudi za druge kulture: za kulturo dialoga pa za medijsko, za demokratično (politično) kulturo. Da ne bomo nekega dne razočarani ugotavljali, kar je ugotovila že Cvetajeva: »Večina ljudi ima dve roki, pa kljub temu nobenega izvirnega giba. Vsa vrata, na katera trkamo, so vhodna, mi pa bi tako radi našli kak izhod.«