»Znano je po vsej naši domovini, pa tudi izven nje, da je mizarska obrt v naši državi najbolj razvita v občini Št. Vid n. Ljubljano in še posebno v vasi Vižmarje. Saj v tej vasi skoraj ni hiše, v kateri se ne bi mizarilo vsaj v malem. Mizarska obrt se je začela pred 100 leti (l. 1840.) v Vižmarjih. Odtod se je potem razširila tudi v nekatere vasi občine Št. Vid nad Ljubljano. Spočetka so izvrševali večinoma naročeno pohištvo po načinu, kakor je bilo takrat moderno. Domači mizarji so izdelali tudi glavni oltar za domačo župno cerkev,« je 1940. leta pisal neznani šentviški kronist. Rokopis na dveh listih je ohranjen in čitljiv, zapis pa slovnično pravilen, da se še po vseh teh letih lepo bere ta rokodelska novica, prava kratka zgodovina lokalnega mizarstva.
Za začetnika obrti v kraju viri navajajo Lovra Komana iz Vižmarij, pisni viri pričajo, da je obrt začel leta 1840. Pri njem se je izučila cela vrsta mizarjev, ki so nato odpirali svoje delavnice. Mizarjenje v šentviškem okraju se je širilo, število delavnic pomnožilo, da je bila poleg velikih gruntarjev skoraj vsaka hiša v Vižmarjih tudi mizarska delavnica. Tam so leta 1900 ustanovili prvo mizarsko zadrugo na Kranjskem.
Kako močno razvita je bila ta obrt na prelomu stoletja na tistem območju, dokazuje dejstvo, da so šentviški mizarji opravili vsa mizarska dela za mogočno zgradbo sv. Stanislava v Šentvidu (temeljni kamen položen leta 1901, 21. septembra 1905 so Škofove zavode odprli; samo vrat ima kar 410, oken, denimo, 880). Poleg Ljubljane so v tistih časih največ prodali v Zagreb na Hrvaškem ter v Innsbruck in Merano na Tirolskem.
Franc Velkavrh ni šel po poti svojega očeta.
Franc Velkavrh, Janez Čepeljnik in Franc Zavodnik, ponosni sinovi šentviških mizarjev, pred vhodom v Spominsko mizarnico
Mizarski muzejček v Guncljah hrani orodje in dokumentacijo.
Prva svetovna vojna je razvoj zavrla, s koncem morije pa so delavnice v jugoslovanski kraljevini spet zaživele. »Mizarstvo je zdaj v vaseh: Vižmarje, Brod, Stanežiče, Gunclje, Št. Vid, Podgora, Trata, Žapuže in Dravlje. Domače mizarstvo pa se je prav uveljavilo šele za časa razstav na ljubljanskem velesejmu in poznejših v šolskem poslopju v Št. Vidu nad Ljubljano ... Razstavo v Št. Vidu je obiskal tudi Nj. Vis. knez namestnik Pavle ... Dobili so tudi naročilo z dvora za opremo sob v slovenskem slogu. To je uspeh 80-letnega napornega dela, ki izvira največ iz vasi Vižmarje. V okolici Št. Vid je najbolj razvita mizarska obrt v vsej Jugoslaviji,« je še pisal zgoraj omenjeni kronist. Leto po zapisu je izbruhnila druga vojna, po njej pa je novi režim privatnikom zmetal toliko polen pod noge, da so mnogi trdega dela vajeni mizarji začeli opuščati tradicijo svojih očetov in dedov.
Očetje in sinovi
»Junija 1945 je z zaplembo izgubil vse tedaj izdelano pohištvo (štiri kompletne spalnice) in šest kubičnih metrov lesa, delavnica je bila nacionalizirana. Mojster Velkavrh je obrt kljub izjemno neprijaznim razmeram nadaljeval in ob tem zaposloval štiri pomočnike, istočasno pa ohranil tudi kmetovanje. Šentviški in vižmarski mizarji so nadaljevali tradicijo razstavljanja pohištva v šentviški osnovni šoli, kjer so bili najboljši izdelki tudi nagrajeni. Dobiti prvo nagrado je vsakemu mizarju veliko pomenilo, saj je šlo za ugled in prestiž. Mojster pa svojih potomcev ni pripravljal za prevzem obrti, čeprav sta oba sinova (poleg dveh hčera) pridobila tudi mizarske spretnosti. Leta 1970 se je Franc Velkavrh ml. upokojil, poslovni objekt pa oddal in tako se je tudi zaključila mizarska tradicija družine Velkavrh,« pove o vzponu in zatonu mizarske dejavnosti v njihovi rodbini Franc Velkavrh, dipl. inž. kemijske tehnologije.
V tej vasi skoraj ni hiše, v kateri se ne bi mizarilo vsaj v malem.
Tudi Janez Čepeljnik poklicno ni sledil očetu Jožetu, vižmarskemu mizarju. »Po nasvetu mame naj ne bi bil mizar, ampak kaj drugega. Doštudiral in diplomiral sem na področju strojništva, za kar mi pravzaprav ni žal,« pravi, čeprav v pokoju rad mizari na strojih, ki mu jih je zapustil oče.
V nasprotju z Velkavrhom in Čepeljnikom pa je tišleriji tudi poklicno ostal zvest Franc Zavodnik, čigar ded je leta 1922 ustanovil mizarsko zadrugo Lipa v Šentvidu. Kljub vsemu je šel po očetovih stopinjah. In ni mu žal, posel jim je lepo tekel, se spominja. Med letoma 1974 in 1990 so po vsej nekdanji skupni državi od Triglava pa do Vardarja opremili 110 lekarn. Franc je umetniška duša, v penziji se ukvarja tudi s fotografijo, medtem ko mizarsko dejavnost nadaljuje njegov sin Boris. »On je butični mizar,« poudari Franc, ki je v to zvrst mizarstva preusmeril delavnico po razpadu SFR Jugoslavije, ko so čez noč ostali brez velikega trga. »Ja, jaz sem se prilagodil. Ko pogledam nazaj, bi rekel, da brez problema. Čeprav, nekoč, pri očetu, so bili delavci vsi 40, 45 let pri nas, nepretrgano. Pozneje pa je bilo z mladimi nemogoče delati, če čisto odkrito povem. Ob dveh je vse spustil in šel.«
Spomenik in praznik
Zavodnik, Velkavrh in Čepeljnik, vsi ponosni sinovi šentviških mizarjev, se v okviru Društva Blaž Potočnikova čitalnica trudijo rešiti pred pozabo bogato zapuščino obrti, ki je ponesla ime kraja v svet. »Hoteli smo ohraniti orodje in dokumentacijo, ki sta še na voljo,« poudarjajo v en glas.
Janez Čepeljnik pred sliko očeta Jožeta in njegovim mojstrskim spričevalom
Opozorilo iz stare tišlerije Fotografije: Dušan Malovrh
Oblič iz nekih drugih časov
»Znano je po vsej naši domovini, pa tudi izven nje, da je mizarska obrt v naši državi najbolj razvita v občini Št. Vid n. Ljubljano,« piše v rokopisu, ki ga hranijo v Spominski mizarnici.
In ko je bila kravca, je bila potrebna tudi štalca – v Guncljah so uredili muzej, Spominsko mizarnico. »Zato ker je bilo v teh krajih največ mizarjev v Sloveniji,« poudari Čepeljnik. Z mizarnico so postavili spomenik rodovom rokodelcev in tudi zaradi njihovih raznovrstnih prizadevanj mizarstvo v Šentvidu ne zamira. To potrdi že klik v google maps, ki samo v Vižmarjah izvrže ducat zadetkov s ključno besedo »mizar«. Brskanje po telefonskem imeniku na šentviškem območju zazna 16 mizarstev; v desetletju pred drugo svetovno vojno jih je bilo 21. Za primerjavo: v Solkanu, za katerega je zgodovinarka mag. Vilma Brodnik zapisala, da je (bilo) le še tam na kupu zbranih toliko mizarjev kot v Šentvidu, najdemo v aktualnem telefonskem imeniku samo še dva mizarja.
Naš oča Blaž in župan Anton
Pomembno vlogo pri popularizaciji te dejavnosti pripisujejo župniku Blažu Potočniku (1799–1872), ki je v Šentvidu župnikoval kar 39 let in so mu rekli tudi Naš oča. Bil je največji izobraževalni mentor. Župniku ob bok domačini postavijo ključavničarja in krovca ter dolgoletnega župana Antona Belca (1857–1940), ki je bil pobudnik povezovanja v zadrugo ter gradnje rokodelskega doma in nove šole leta 1911. Častno mesto v polpretekli zgodovini kraja zaseda tudi Andrej Bitenc (1802–1874), ki je kot mizar odšel na Dunaj v klavirsko delavnico, pozneje pa v Ljubljani sam izdeloval klavirje. Po smrti je premoženje zapustil šentviški šoli.
Člani Društva Blaž Potočnikova čitalnica se zavzemajo tudi za postavitev spominskega obeležja mizarjem v Šentvidu in uvedbo praznika mizarjev v spomin na pomembno vlogo, ki so jo mizarji imeli v lokalni skupnosti. Obeležje naj bi stalo na Vižmarski poti, praznik, nekaj podobnega kot je v Tržiču šuštarska nedelja, pa naj bi bil 19. marca, na god svetega Jožefa, zavetnika mizarjev.
