Edine avtohtone želve v Sloveniji lahko posvojite (FOTO)

V Krajinskem parku Sečoveljske soline izvajajo petletni evropski projekt LIFE URCA PROEMYS (Urgent Conservation Actions pro Emys orbicularis in Italy and Slovenia), namenjen izboljšanju stanja populacij močvirske sklednice v Italiji in Sloveniji. V projektu sodeluje sedem italijanskih partnerjev in dva slovenska, poleg Krajinskega parka Sečoveljske soline tudi Krajinski park Ljubljansko barje.

Cilj je izboljšati stanje ohranjenosti zavarovane vrste, katere trgovanje je prepovedano z Bernsko konvencijo iz leta 1979. Projekt vključuje 55 italijanskih in slovenskih območij Natura 2000, kjer je prisotna močvirska sklednica. Na teh območjih so načrtovani obnove habitatov, obnove in krepitve populacij, izkoreninjenje invazivnih tujerodnih vrst in spremljanje stanja vrste.

Edina avtohtona želva

O tej ogroženi vrsti smo se pogovarjali z Bio Rakar iz družbe Soline, ki upravlja Krajinski park Sečoveljske soline. »Močvirska sklednica (Emys orbicularis) je vrsta sladkovodne želve. Spada med plazilce, v družino sklednic,« pojasni sogovornica in poudari, da je to edina avtohtona želva v Sloveniji. Kako jo lahko prepoznamo? »Ima okrogel, kupolast oklep zelenorjave barve z rumenimi lisami ali pikami. Velika je do 20 cm, samice so praviloma večje od samcev. Imajo plavalno kožico med prsti, trebuh (plastron) pa je pri vsakem osebku različno obarvan.«

V Sloveniji jo najdemo na Ljubljanskem barju, v Krakovskem gozdu, Pomurju, na Obali sta njeni pomembni zatočišči Krajinski park Sečoveljske soline in Naravni rezervat Škocjanski zatok, kjer poteka redni monitoring in označevanje osebkov, potrjeno pa je tudi njihovo razmnoževanje. Rade imajo topla, plitva vodna telesa z bogato obrežno vegetacijo, kot so ribniki, mrtvice, kanali in robni jarki solin. Potrebujejo pa tudi kopno z mehko peščeno ali peščeno-ilovnato podlago, kjer odlagajo jajca. »Samica poleti izkoplje gnezdo in vanj odloži sedem do osem jajc. Inkubacija traja približno dva do tri mesece, uspeh pa je močno odvisen od temperature, vremenskih razmer in plenilcev,« razlaga sogovornica.

Močvirska sklednica je dolgoživa – v naravi lahko dočaka do 80 let, v ujetništvu pa še več. Samce od samic ločimo po velikosti in obliki oklepa: »Samci so manjši, imajo vbočen trebušni ščit in daljši, debelejši rep. Samice so večje, z ravnim trebušnim ščitom in bolj izbočenim hrbtnim delom oklepa.« Kot pravi Bia Rakar, so plašne in previdne živali: »Ob nevarnosti hitro skočijo v vodo in se skrijejo v mulj. V nasprotju s tujerodnimi želvami praviloma niso agresivne in ne ugriznejo.« Prehrana močvirske sklednice je raznolika, saj so vsejede: jedo vodne nevretenčarje, ribe, žabe, rake, polže, majhne kače, ličinke, pa tudi rastline in odmrle organizme.

Spremljajo njene premike

Med največjimi grožnjami za njihov obstanek so izguba življenjskega prostora zaradi melioracij, urbanizacije in onesnaževanja, pa tudi plenilci, na primer lisice, invazivne tujerodne želve, promet ter nezakonit odvzem iz narave. »V preteklosti so jih lovili za prehrano in hišne ljubljenčke. Danes so zavarovane, a jih še vedno ogrožajo človekovi posegi v prostor, razdrobljenost življenjskih prostorov in vnosi tujerodnih vrst, ki so bolj agresivne in prenašajo bolezni,« opozarja sogovornica.

Tudi v Krajinskem parku Sečoveljske soline močvirske sklednice redno spremljajo. »V uporabi so metode označevanja (mikročipi, piljenje robnih lusk), biometrika, vzorčenje DNK. Nekaterim so nameščeni GPS- ali radijski oddajniki, s katerimi spremljamo premike, izbor življenjskih prostorov in vedenje. Od leta 2018 sistematično popisujemo populacijo in do danes je bilo označenih več kot 1000 osebkov, populacija pa je ocenjena na 1500 osebkov, kar je največja do zdaj ugotovljena populacija te vrste v Sloveniji.«

Zakaj je pomembno, da močvirsko sklednico ohranimo in kakšna je njena vloga v ekosistemu? »Močvirska sklednica je kazalnik kakovosti mokrišč in pomemben člen prehranske verige – prehranjuje se z nevretenčarji in ribjimi mladicami, hkrati pa je hrana za večje plenilce. Ohranjanje vrste pomeni ohranjanje zdravih mokrišč,« poudarja Rakarjeva.

Veliko lahko stori tudi posameznik. »Tako da v naravo ne spušča tujerodnih želv, varuje mokrišča, se izogiba vznemirjanju želv v naravi, podpira naravovarstvene projekte, o opaženjih poroča pristojnim institucijam in ozavešča druge o pomenu ohranjanja vrste,« svetuje.

V KPSS so pripravili akcijo za ljubitelje narave – na spletni strani www.kpss.si je mogoče simbolično posvojiti močvirsko sklednico in s tem prispevati k njenemu ohranjanju. »Vsak posvojitelj lahko na spletni strani spremlja zgodbo svoje želve, vidi njene premike in napredovanje v rasti,« je sklenila Rakarjeva.