Edino mesto, ki spada v dve škofiji

Gospodarsko, zaposlitveno, upravno, oskrbovalno, izobraževalno in kulturno središče spodnjega Posavja leži na obeh bregovih reke Save, ki tu priteče iz dolge doline in se odpre v skoraj 40 kvadratnih kilometrov veliko ravnino Krškega polja. Krško se kot predel prvič omenja leta 895, nakar dobi 1391. trške in 1477. mestne pravice. Staro jedro Krškega se je razvilo v ozkem pasu na desnem bregu Save, ob poldrugi kilometer dolgi glavni cesti, zdaj Cesti krških žrtev.

Najdaljša slovenska reka je vplivala na nastanek in razvoj naselja.

Njen začetek pri župnijski cerkvi sv. Janeza Evangelista prikazuje fotografija na razglednici iz leta 1902, ki jo je tedanji župnik Ludvik Škufca poslal ljubljanskemu trnovskemu župniku in zgodovinarju Ivanu Vrhovniku. Cerkev, posvečeno varuhu vina, popotnikov in gostišč, so zgradili že pred letom 1477, današnjo podobo pa je dobila 1894., ko so jo z denarno pomočjo trgovke in dobrotnice Josipine Hočevar temeljito obnovili in prezidali v neoromanskem slogu ter povzdignili v župnijsko.

Pet let pozneje je kipar Ivan Zajec na njenem pročelju iz istrskega kamna izklesal pet reliefov. Oljna slika v Marijinem oltarju, ki je nastala 1904., je delo slikarja Frana Klemenčiča. Ob ustanovitvi župnije so na trgu pred cerkvijo odkrili spomenik podjetniku Martinu Hočevarju, ki je med drugim mestu 1877. podaril tudi bližnjo meščansko šolo.

V tej zgradbi na Hočevarjevem trgu sta zdaj fakulteti za logistiko in za energetiko mariborske univerze. V levem nizu sta na začetku stavbi občine in okrožnega sodišča, malo naprej pa je hiša iz 16. stoletja, v kateri je med letoma 1882 in 1912 živel odvetnik in pisatelj dr. Janez Mencinger, v obdobju 1894–1896 tudi krški župan. Krško je edino mesto v državi, ki od leta 2006 spada v dve škofiji: desni breg Save je v novomeški, levi pa v celjski.