Ekologisti

V informativni oddaji ene od naših televizij so v soboto razpravljali o onesnaženosti slovenskih voda. Seveda je skrb za vodo nujna, saj gre za pomembno bogastvo, zapisano celo v ustavi. Žal se tega vprašanja lotevamo zelo površno in ne tehtamo vseh možnosti, težav ali posledic. Eden od gostov je stopil v bran industriji, ki da že dolgo ni več glavni problem, izpostavil pa kmetijstvo, ki naj bi po novem vodilo kolo onesnaževalcev. Omenil je tudi antibiotike, ki naj bi jih trosila živinoreja, pa različne kemične spojine, ki prihajajo v vode kot posledica modernega načina življenja.
Nedavno sem pisala prispevek, kako dokazano malo antibiotikov porabimo v slovenski živinoreji, zato sem ponovno pregledala svoje vire. Izkazalo se je, da imam prav. Samo dve državi v EU jih uporabljata manj. Kdo ima torej prav in kdo ustvarja vihar v kozarcu vode?

Industrija je res manjši problem kot nekoč, saj smo velik njen del uničili, razprodali, tudi podarili tujcem. Ta res ne more škoditi tako kot nekoč. Ostajajo pa manjši viri, ki, dobro razpršeni, lažje prikrijejo svoj delež škode. O transportu in energetiki ne govorimo, saj tu onesnaženje povzroča vsakdo od nas, vsak dan. Še posebno če se sam prevaža v avtu, preveč razkošno razsvetljuje, hladi ali ogreva svoje stanovanje. Ostaja še kmetijstvo, ki je vse pogostejša tarča ekologistov. Da, ekologistov. Ljudi, ki so si izbrali okolje kot orodje za svojo afirmacijo. Ni jim treba kaj dosti dokazov, le s prstom pokažejo v katero od verjetnih smeri in že dobijo dovolj minut v naših medijih. Seveda nobenemu med njimi ne pade na pamet, da bi se teme lotili iz več zornih kotov ali pa se celo ozrli na onesnaževalce, ki se skrivajo v številnih preparatih, s katerimi si za bolj ali manj kratek čas sami lajšamo vsemogoče težave. Ti, navadno v napol izpraznjeni embalaži ali pa izprani iz naših domov, končajo v kanalizaciji, in kot smo slišali, od tod priromajo v naše vode. A sebe pač ne bomo po prstih.

Kakšna je rešitev? Lahko obdolžimo kmete in jim prepovemo uporabljati močno nadzorovana zaščitna sredstva, ko že tako le s težavo sledijo evropski konkurenci? Kolikšen delež hrane si bomo potem sploh še pridelali sami? Okolje si bolj ali manj delimo z drugimi, ne glede na jezikovne in politične delitve. Zato bi se morali dogovoriti, kje je razumna meja med zaščito okolja in posledicami, ki jih to prinaša. Prav nič nam ne bo pomagalo, če vsako soboto kdo drug prosto predava o tem, kaj ga moti.