Enotna dovolilnica na Soči odpira stara vprašanja: koliko turizma je reka še pripravljena prenesti?

V preteklosti so se med občinami Bovec, Kobarid in Tolmin večkrat pojavila nesoglasja glede cen dovolilnic, pravil plovbe in delitve prihodkov. Namesto enotnega sistema so nastajali različni občinski režimi, ki so povzročali zmedo med uporabniki reke in nezadovoljstvo med ponudniki vodnih športov. Spor je dosegel tudi pravno raven, ko je Ustavno sodišče razveljavilo del kobariškega odloka o plovbnem režimu na Soči.

Prav zato je bila novica o dogovoru za enotno plovbno dovolilnico med Bovcem in Tolminom sprejeta kot pomemben korak naprej. Toda za številnimi razpravami o cenah in organizaciji se skriva širše vprašanje – kakšno prihodnost želimo za Sočo in druge posoške reke?

Na to opozarja tudi Thomas Breznik, ki meni, da se razprava prepogosto vrti okoli prihodkov, premalo pa okoli dolgoročnega ohranjanja prostora.

»Soča ni več kraljica, postaja koridor«

»Poglejte fotografijo. Ne vidite reke. Vidite prometni pas,« pravi Breznik ob prizorih poletne gneče na Soči. Po njegovem mnenju so gumijasti čolni, organizirane skupine in neprekinjen vrvež na nekaterih odsekih reke že zdavnaj presegli podobo divje alpske reke, po kateri je bila Soča znana doma in v svetu. »Soča, Idrijca, Nadiža, Koritnica in druge alpske reke niso neizčrpen turistični poligon. So živi ekosistemi in pomemben del identitete tega prostora. Toda pogosto je pohlep glasnejši od zdrave pameti,« opozarja.

Kritičen je tudi do dolgoletnih sporov med občinami, ki se po njegovih besedah niso znale poenotiti niti glede osnovnih pravil upravljanja reke. »V eni občini je cena takšna, v drugi dvojna. Kobarid in Bovec vlečeta vsak na svojo stran, čeprav reka teče skozi isti prostor. Namesto skupne vizije pogosto prevladujejo lokalni interesi in politično merjenje moči,« meni.

Ob tem opozarja na paradoks razvoja turizma v Posočju. Medtem ko število plovil in obiskovalcev na Soči raste iz leta v leto, drugi razvojni potenciali stagnirajo. »Kanin sameva, žičnice molčijo, pritisk na reko pa se povečuje. Turisti iz doline gledajo proti vrhovom in se sprašujejo, kako je mogoče, da eden največjih razvojnih potencialov Slovenije propada, medtem ko se celotna turistična zgodba vse bolj koncentrira ob reki,« pravi.

Po njegovem mnenju dodatno težavo predstavlja dejstvo, da pomemben del prihodkov ustvarjajo tudi tuje agencije, ki uspešno izkoriščajo sistem, medtem ko posledice množičnega turizma ostajajo lokalnemu okolju. »Dobički pogosto odtekajo drugam, domačinom pa ostajajo promet, pritisk na prostor in posledice za naravo,« opozarja. Breznik meni, da bi se morali ob rekordnih turističnih številkah pogosteje vprašati tudi, kakšna je cena takšne rasti.

»Koliko miru je reka izgubila? Koliko pristnosti je ostalo? Koliko narave smo pripravljeni žrtvovati zaradi še ene dobre turistične sezone?« se sprašuje. Po njegovem fotografije prenatrpanih odsekov Soče niso več podoba divje alpske reke, temveč simbol širšega odnosa družbe do narave. »Prostor, ki bi moral biti svetinja, smo začeli obravnavati kot proizvod. Reke ne potrebujejo novih strategij. Potrebujejo pogum za omejitve, za enotna pravila in za skupno vizijo. Predvsem pa spoznanje, da vsega, kar prinaša denar, ni mogoče šteti za napredek.«