Erjavec ne odgovarja na neuradne očitke

LJUBLJANA – Pred tremi dnevi smo v uredništvo Slovenskih novic dobili anonimko o domnevno (!) nadvse skrb vzbujajočih razmerah na slovenskem veleposlaništvu v Moskvi, prestolnici Ruske federacije, ki ga vodi Primož Šeligo, sin pokojnega pisatelja in dramatika Rudija Šelige. Avtor oziroma avtorji navedene anonimke v spisu, ki so ga naslovili Apel javnosti o stanju na veleposlaništvu RS v Moskvi, opisujejo domnevne zunanjepolitične zadrege, ki naj bi bile predvsem posledica prav tako domnevnega spora med veleposlanikom Šeligom in našo veleposlanico v ukrajinskem glavnem mestu Natašo Prah, nekdanjo predstavnico ministrstva za zunanje zadeve (MZZ) za odnose z javnostmi. Če spor med njima zares obstaja oziroma celo eskalira, kot piše v anonimki, ne gre zgolj za nepomemben prepirček med dvema diplomatoma, saj je prvi kot veleposlanik res pristojen za Rusko federacijo, hkrati pa še za Belorusijo, Kazahstan, Kirgizistan, Tadžikistan, Turkmenistan in Uzbekistan, druga pa primarno sicer za Ukrajino, poleg tega pa še za Armenijo, Gruzijo in Moldavijo.

Moskva in Kijev nista Pariz

Domneve smo hoteli preveriti na zunanjem ministrstvu. Ko pa so nam iz službe MZZ pojasnili, da za domnevni spor prvič slišijo, in nas prosili, ali bi jih, preden nam bodo pisno odgovorili, seznanili s podrobnostmi, naštetimi v anonimki, smo jim rade volje ustregli. V naslednjem pogovoru s predstavnico omenjene službe smo izvedeli, da bomo na morebitni komentar najbrž še nekaj časa čakali, saj je vodja službe Marjana Prvinšek Bokal odsotna, zunanji minister pa na drugi strani luže. Kljub temu smo odgovor po elektronski pošti prejeli še istega dne, že popoldne: »Sporočamo, da ministrstvo načeloma ne komentira anonimnih dopisov ter opažanj oziroma obtožb na osebnem nivoju. V ministrstvu za zunanje zadeve obstajajo utečene poti, s katerimi so seznanjeni vsi uslužbenci in ki jih lahko uporabijo za pritožbe oziroma opozorilo na morebitne nepravilnosti po uradni poti. Če ministrstvo prejme tovrstno uradno pritožbo, sproži ustrezne postopke in sprejme ustrezne odločitve.« Če ministrstva anonimke sploh ne zanimajo in jih ne želi proučiti, čemu nas je njegova uslužbenka prosila, naj pošljemo čim več v njej navedenih podrobnosti? Očitno je bila to le zvijača. Je bilo tako težko preveriti (ne)utemeljenost očitkov avtorjev anonimnega apela in nam, če so za lase privlečeni, zagotoviti, da Šeligo in Prahova nista v nobenem sporu zaradi njunega svojčas skupnega stanovanja v Kranju ali »filmskih ugrabitev njunih psov na relaciji Kijev–Moskva–Kranj«? 
Toda namesto tega se je zunanje ministrstvo raje skrilo za »utečenimi potmi« in pojasnilom, da pač upošteva samo »pritožbe in opozorila po uradni poti«. Ne, zunanja politika neke demokratične države ne bi smela biti zgolj piarovska izmikanja in zvijače. Spomnimo se afere s slovensko veleposlanico Veroniko Stabej, ki je kot varuško za svojega otroka naključno najela kar hčerko Vlaste Vivod, šefinje kabineta ministra Erjavca, ter tega, da je Erjavčeva ekipa tudi takrat najprej vztrajno zavračala prav vse očitke o zlorabi službene kreditne kartice in službenega vozila ter čezmerni in neupravičeni porabi javnih sredstev in dobrin na pariškem veleposlaništvu. Nazadnje pa sta vlada in MZZ Stabejevi le skrajšala veleposlaniški mandat v Parizu. Isti, ki ji ga je Erjavec predtem podaljšal.