

Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images

Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images

Fotografija je simbolična. FOTO: Getty Images



Nina je mama petih otrok. V življenju je prestala več težkih izkušenj, med njimi nasilje v partnerskih odnosih in travmatičen dogodek iz mladosti, o katerem danes ne želi podrobneje govoriti. Za seboj ima več pomembnih partnerskih odnosov, ki so se med seboj močno razlikovali. Prve zveze ne opisuje kot nasilne, v poznejših dveh pa se je, kot pripoveduje, srečevala s psihičnim, verbalnim, ekonomskim in tudi fizičnim nasiljem.
Že zelo mlada je doživela izkušnjo spolnega nasilja, ki je dolgo ni znala oziroma zmogla predelati. Dogodka takrat ni prijavila in ga je več let nosila predvsem sama. Danes o tem obdobju govori le toliko, kolikor čuti, da zmore. »Dolgo sem stvari potiskala vase. Danes vem, da za to, kar se mi je zgodilo, nisem bila kriva.« Pozneje si je ustvarila družino. Prva zveza se je končala sporazumno, nato pa je spoznala partnerja, s katerim je preživela več let in imela več otrok. Prav v tem odnosu je, kot pravi, prvič zares spoznala, kako neopazno se lahko začne nasilje.
Pozneje je spoznala očeta svoje najstarejše hčerke. Pri tej zvezi poudarja, da nasilja ni bilo. Razmerje se je sporazumno končalo, ko je bila hčerka še majhna. Kmalu zatem je spoznala partnerja, s katerim je bila približno deset let. To je bilo njeno prvo nasilno partnerstvo. »Nikoli se ne znam izraziti, da me je samo enkrat udaril, ker vem, da je bilo enkrat preveč.«
Velik del nasilja se je po njenih besedah skrival v poniževanju in nenehnem spodkopavanju njene vrednosti. Govoril ji je, da je grda in debela ter da je s toliko otroki nihče več ne bo želel. Poniževanja so se dogajala tudi pred otroki. Spominja se dogodkov, ob katerih se je začela spraševati, kakšne posledice bo takšno okolje pustilo na njih. »Takrat sem si mislila: ne moreš dopuščati takih stvari. Kaj bo naredil iz otrok?«
Nina zase pravi, da je izrazito družinski človek. Dolgo je vztrajala, iskala kompromise in se prilagajala predvsem zato, da bi družina ostala skupaj. »Ampak ko je enkrat konec, je konec.« Predlagala mu je, da se razideta mirno in ostaneta predvsem starša svojim otrokom, a partner ni želel oditi. Priložnost se je pojavila, ko je bil nekaj časa odsoten. Odločila se je, da se mora njuno skupno življenje končati. Otrokom je razložila, da se z očetom ne razumeta več in da bo zanje bolje, če bodo živeli ločeno.

Ko je nekdanji partner dojel, da ga ne namerava vzeti nazaj, jo je najprej prosil, naj si premisli. Nato so po njenih besedah sledile grožnje. Ena jo spremlja še danes. »Iz tebe bom naredil faširano meso, mi je rekel.« Omenjal je tudi orožje in ji grozil, da jo bo ustrelil. Takrat se je resno prestrašila in odšla na policijo. Po razhodu se je znašla tudi v finančnih težavah, saj nekdanji partner po njenih navedbah ni redno plačeval preživnine. »Denar ni vse. Rajši travo jem zunaj, samo da imam mir. Ta mir je največ vreden.«
Tako me je porinil, da sem se spotaknila ob preprogo in se zaletela.
Čez čas je v njeno življenje vstopil tretji partner. Verjela je, da bo tokrat drugače. Bila je zaljubljena, odnos je bil intenziven in vse se je odvijalo zelo hitro. Danes nekatere dogodke z začetka zveze prepoznava kot opozorilne znake. Po samo nekaj mesecih zveze je zanosila. Takrat je bila prepričana, da je po letih slabih izkušenj končno našla človeka, ob katerem bo srečna.
Toda že v prvih mesecih se je zgodil incident, ki ga danes vidi drugače. Med sporom ji je partner želel vzeti telefon, pri tem pa jo je močno prijel v predelu vratu. Opravičeval se ji je in zatrjeval, da tega ni storil namenoma. Sčasoma pa so se, kot pripoveduje, kopičili prepiri, poniževanja in izbruhi. Še težje ji je bilo, ko je bilo grobo ravnanje usmerjeno proti njenim otrokom.
Pravi, da je zaradi dolgotrajnega poniževanja začela verjeti njegovim besedam. »Tako majhnega te naredi.« Razmere so se stopnjevale, dokler niso spregovorili tudi otroci. »Rekli so mi: ‘Mami, mi tega res ne moremo več prenašati.’« Takrat se je odločila, da morajo oditi. Začela je iskati stanovanje zase in otroke. Iskanje je bilo dolgotrajno in polno zavrnitev, nazadnje pa je našla lastnico, ki je razumela njen položaj.

Mami, mi tega res ne moremo več prenašati.
Pred približno šestimi leti je partnerju napisala sporočilo in nato otrokom rekla: »Gremo. Pusti vse, samo gremo.« Odšli so praktično brez stvari, pozneje pa se je vrnila po dokumente in najnujnejše potrebščine. V tistem obdobju je že obiskovala Društvo za nenasilno komunikacijo (DNK), kjer so ji zelo jasno povedali, kako resen je njen položaj. »Rekli so mi: ‘A vi veste, da je to hudo nasilje?’« Sledili so postopki pred pristojnimi institucijami.
Z nekdanjim partnerjem imata skupno najmlajšo hčer. Po odhodu so se začeli postopki glede varstva in vzgoje, stikov ter preživnine. Nina pravi, da nekatera vprašanja med njima še vedno niso dokončno razrešena in da postopki še potekajo. Približno šest let po odhodu je Nina v povsem drugačnem življenjskem obdobju. Nasilnih partnerskih odnosov ni več. Ne posluša več, da ni dovolj dobra, da je nihče ne bo želel ali da ni vredna niti rojstnodnevnega darila. Ko danes pripoveduje svojo zgodbo, jo še vedno preplavijo solze. Toda nekaj se je spremenilo. Dolga leta je stvari potiskala vase, danes pa tega ne počne več. »Ne skrivam, ker jaz nisem bila kriva. Vsakič, ko povem, se potem počutim boljše, bolj močno.«
Kam po pomoč?
Če doživljate fizično, psihično, spolno ali ekonomsko nasilje, ne čakajte, da se razmere še poslabšajo. V neposredni nevarnosti pokličite policijo na 113. Za pomoč se lahko obrnete tudi na pristojni center za socialno delo, kjer vam lahko pomagajo pri zaščiti, postopkih in iskanju varne namestitve.
Ženskam in otrokom, ki doživljajo nasilje, je 24 ur na dan na voljo SOS telefon 080 11 55. Pomoč nudita tudi Društvo za nenasilno komunikacijo na številkah 01 434 48 22 in 031 770 120 ter Združenje za MOČ, ki pomaga žrtvam spolnega nasilja, na 041 204 949 v Ljubljani in 041 276 434 v Mariboru.