Praznovanja znamenitega poletnega praznika Zgornje Savinjske doline, flosarskega bala na Ljubnem ob Savinji, se je tudi tokrat udeležilo več kot 10.000 ljudi. V Vrbju in ob reki Savinji so projektni partnerji novega virtualnega flosarskega muzeja, ki nastaja na Ljubnem, posneli velik delež digitalnega filmskega gradiva, vezanje in vdiranje flosa ter krst zelenca, novega flosarja. Tradicionalna 59. etnografska povorka se je začela na Forštu in se je vila mimo množic gledalcev čez Plac vse do evropsko znanega flosarskega (bog ne daj izreči »splavarskega«) prizorišča Vrbje. Tam so za vzdušje skrbeli vlcerji ter mojstri kiparjenja z motornimi žagami.
Vdiranje flosa je nevarno opravilo.
Ko so se iz vseh vetrov izpod Tera, Smrekovca, Travnika, Primoža pa Savine in Okonine, Radmirja in Planine zbrali traktorsko motorizirani in pražnje oblečeni ljudje, so se skupine zvrstile pred moderatorskim parom
Marjeto Zagožen in
Francijem Podbrežnikom, ki sta predstavljala običaje, delo vlcerjev in flosarski stan pa kmečka opravila in opravila na domačijah. Prikazali so poroko, skakalni šport in nogometno mladinsko jedro, vrle mlade in starejše gasilce ter moderno tehniko, izdelavo strehe iz lesenih šiklov, lovsko prežo in domača gospodinjska opravila, mobilno povorko starodobnih vozil ter mnogo drugega. Medtem ko so se v Vrbju pripravljali na vdiranje že zvezanega flosa, so zabrnele motorke vlcerjev in v eni uri so iz hlodov izklesali neverjetne podobe živali, domačin
Tadej Brgles celo harmoniko.
Zelenec je moral ošpičiti kol.
Glavna faca flosarskega dogajanja pa je bil zagotovo karizmatični
Martin Juvan Čuks. Kot nam je slikovito razložil, so letos spremenili osrednji flosarski del in po vdiranju najtežjega flosa splavili še dva manjša, rečejo jim kuzla, ki sta jih popeljala na rajžo do vodne zapore prav Čuks in župan
Franjo Naraločnik s pomočnikoma. Letošnji zelenec, flosarski pripravnik, je postal
Martin Budna s Foršta, ki so mu vsem na očeh najprej brali levite, ko se je izkazal za obetavnega, pa je ošpičil flosarski drog in dobil na glavo poln škaf vode. In ker se ni utopil niti potem, ko je moral do dna zvrniti liter rdečega vina, ga je petični boter, lesarski podjetnik
Stanko Kopušar, še klečečega in premočenega do spodnjic potrepljal po rami, zbrana druščina pa je družno zapela flosarsko himno novemu flosarju v čast in dolgo življenje.
Med krstom je skozi sito dobil na glavo škaf vode.
Da se za podmladek flosarije na Ljubnem ni bati, so dokazali tudi mladi flosarčki, varovanci vzgojiteljice
Mojce Pikl, ki so se predstavili v polurnem plesnem folklornem nastopu.
Da bo 60-letnica prihodnje leto pravi festival etnografskih vsebin, privlačne vabe za etno turizem z novim flosarskim muzejem in novo zavezo, da je flosarija za Ljubno in Zgornjo Savinjsko dolino zakon, pa so tokrat dokazali vsi vpleteni v to velikansko zgodbo,
Helena Šlogar, Martin Juvan Čuks,
Jože Hudej Juvaničnik, prvak društva Moj kraj
Radenko Tešanovič tudi v vlogi aktualnega direktorja občinske uprave in flosarije ter mednarodno priznani splavarski navdušenec, župan Franjo Naraločnik, ki mu tudi med flosarji ni para!
Več fotografij si oglejte v fotogaleriji.
Flos je takole zdrsel po Savinji.
