IDRIJA – To je edina tovrstna šola na svetu, ki od ustanovitve deluje neprekinjeno. Izobraževanje v veščini klekljanja idrijske čipke je glavno poslanstvo šole, hkrati pa devet zaposlenih opravlja še mnogo študijskih, ustvarjalnih in promocijskih dejavnosti za ohranjanje in razvoj idrijske čipke. Čipkarska šola Idrija zadnjih 30 let deluje kot poslovna enota Gimnazije Jurija Vege Idrija.
Zgodovina Idrije je močno povezana z razvojem rudnika živega srebra, v kraju pa je bilo močno razvito tudi izdelovanje ročno klekljanih čipk. Začetki izdelovanja čipk na Slovenskem segajo v 16. stoletje. O njihovi razširjenosti in izdelavi na gradovih pričajo freske v nekaterih cerkvah, na primer v Crngrobu in pri sv. Primožu nad Kamnikom. O tem leta 1689 poroča Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Najstarejši pisni vir, ki izpričuje to obrt v Idriji in okolici, je iz leta 1696, govori pa o čipkah in njihovih izdelovalkah.
Klekljarsko znanje se je v glavnem širilo kot izročilo iz roda v rod. Pomembno prelomnico na področju prenašanja znanja pomeni uvajanje organiziranega poučevanja klekljanja v obliki tečajev in šol. Postopoma so se v Idriji razvili vzorci in tehnike, ki so čipki dali poseben pečat.
Prva učiteljica in ustanoviteljica čipkarske šole v Idriji je bila Ivanka Ferjančič. Rodila se je 21. decembra 1850 v Idriji očetu Jožefu in materi Jeri kot tretja od petih otrok. Tu je tudi obiskovala ljudsko šolo in jo opravila z odliko. Zaradi nadarjenosti in veselja do klekljanja je na priporočilo pristojnih oblasti odšla na južno Tirolsko v Proveis v zasebno čipkarsko šolo. Tu je delovala tudi kot odlična in med učenkami zelo priljubljena učiteljica.
Ko se je vrnila v Idrijo, je najprej začela s pomočjo sestre Antonije in brata Jožefa izdelovati nove vzorce, ki so pripomogli k uveljavitvi idrijske čipke. Leta 1876 je šolsko ministrstvo na Dunaju po posvetu z njo ustanovilo čipkarsko šolo v Idriji, ki se je naslednje leto preimenovala v čipkarski tečaj. Ivanka je postala prva učiteljica klekljanja, nekaj časa pa je bila tudi članica nadzornega sveta, ki je šolo vodil. Po treh letih je 21. maja 1879 umrla za jetiko v 29. letu življenja. V šoli so jo nasledile sestra Antonija in nekatere njene učenke.
Letos vpisanih 466 učenk in učencev Prvo šolsko leto je čipkarsko šolo obiskovalo skupno 180 učenk. V letošnjem šolskem letu je v program za otroke in mladino vpisanih 466 učenk in učencev, ki se izobražujejo na oddelkih Čipkarske šole Idrija v Idriji, Spodnji Idriji, Cerknem, Ledinah, Godoviču, Črnem Vrhu nad Idrijo, na Colu, v Podkraju in Vipavi. V različnih oblikah izobraževanja za odrasle, ki potekajo predvsem v Idriji, bo v tekočem šolskem letu vključenih več kot 200 udeleženk. |
Kot naša prva čipkarska učiteljica in strokovnjakinja je, kljub kratkemu življenju, zelo izrazito zaznamovala razvoj in uveljavitev idrijske čipke. S postankom na Dunaju in poučevanjem na Tirolskem je bila pomembna soustvarjalka pri razvoju klekljanih čipk v srednji Evropi. Kako spoštovana in cenjena je bila med ljudmi, govori zapis, ki je izšel 24. maja 1879 ob njeni smrti v časniku Slovenski narod.
Pisec med drugim pravi, da je Idrijo s tem zadela občutljiva izguba: »Izrednemu razumu umrle se ima mesto Idrija zahvaliti, da je tam hišna obrtnija dosegla prej nepoznato stanje in da imajo pridne roke idrijskih žensk zdaj obilno posla in tak zaslužek, kakor nikdar prej. Umotvori gdč. Ferjančičeve so kmalu obrnili pozornost trgovstva nase in idrijski zobci so hitro prekoračili svoje skromne prejšnje meje ter se razprodajali ne le v Avstriji, ampak tudi črez granico Avstrije.«
»Pisec nekrologa za čipke uporablja slovenski izraz zobci, ki je nastal po latinskem izrazu (lat. denticulus),« pravi Majda Pavšič. »Očitno se je zavedal, da so špice nemške, čipke pa hrvaške ali srbske. Škoda, da se ni uveljavil njegov izvirni izraz.«
Po Dunaju, kjer je delovala na strokovni šoli za žensko obrt, je šla njena pot poučevanja v zelo odročen, težko dostopen Proveis na današnjem Južnem Tirolskem v Italiji. V kraju je tedaj vladala velika revščina, možnosti za preživljanje so bile zelo skromne, saj v teh gorskih krajih ni uspevala niti pšenica. Prav zaradi iskanja vsaj skromnega zaslužka so razmere pripeljale do tega, da so že leta 1873 ustanovili prvo zasebno čipkarsko šolo, a zaradi nevestnega vodstva ni mogla napredovati. Slabe razmere na tej šoli so trajale do 15. julija 1876, ko je vodstvo končno prevzelo dunajsko ministrstvo za trgovino in poslalo učiteljico Johanno (Ivano) Ferjančič. Zagotovili so ji 500 goldinarjev, da šolo dokončno preuredi in da steče reden pouk.
Z Ivankinim poučevanjem na Dunaju in v Proveisu se je močno uveljavila tehnika tračne čipke s širokim risom. Uveljavila se je tudi v številnih krajih, ki so se pod vplivom Proveisa v nekaj letih razvili kot čipkarska središča na današnjem Južnem Tirolskem in Tridentinskem.
Na Ateljeju za risanje vzorcev, ki je nastal v sklopu Centralnega čipkarskega tečaja na Dunaju, je bilo zato od 157 novo zasnovanih vzorcev kar 71 narisanih v idrijski tehniki tračne čipke, in to za Proveis, Južno Tirolsko in Tridentinsko, Idrijo in celo za Erzgebirge (Saško in češko Rudogorje). Po treh mesecih delovanja v Proveisu se je Ivanka vrnila v Idrijo in še istega leta, torej 1876., ustanovila čipkarsko šolo.
