FOTO: Ko je pogledal proti jezeru, je zagledal voziček in pomislil na otroke

ŠOŠTANJ – Praznično spokojno dopoldne, ko so mnogi hiteli na pokopališča in obiskovali grobove svojcev in prijateljev, se je ob Družmirskem jezeru odvijala prava drama. Kot je pisalo na spletnih straneh Uprave RS za zaščito in reševanje, so bili okoli 10. ure dopoldne obveščeni, da je v jezero padla starejša občanka, ki se je ob nabrežini sprehajala s hojico, kakršno pri hoji uporabljajo starejši, da lažje ohranjajo ravnotežje. Ravno v tem času sta se na kavo, na teraso pri ribiški koči, odpravila Šoštanjčana Željko Marić in Samir Hairlahović.

Hojica na bregu

»Samir me je klical okoli pol desetih in sva še prav razmišljala, kam naj greva na kavo. Ali kar k bližnjemu sosedu ali k jezeru. Pa je padla odločitev, da greva k jezeru,« nam pove Marić, ki včerajšnjega dne zagotovo ne bo pozabil. »Ravno sva naročala kavo, ko sem se ozrl proti jezeru in zagledal voziček, kakršnega uporabljajo pri hoji starejši. Taka modra hojica je bila in takoj sem pomislil, da nekaj ni vredu. Pomislil sem tudi na to, da so se morda otroci igrali ob jezeru. Ampak neka slutnja je bila, da ni vse, kot bi moralo biti. S Samirjem sva šla do nabrežine in potem sem že videl rahle valove, kar pomeni, da v vodi je nekaj. Potem sem zagledal noge, ki so molele iz nje. Sprva je bilo videti, kot bi bila raca postavljena na glavo, a ko sva pogledala malo bolje, sva videla, da je človek oziroma starejša gospa. Občasno je še dvignila glavo iz vode, videti je bilo, kot da lovi zrak, tudi zakašljala je. Jezeru je tu globoko dobrega pol metra, a je bilo to za gospo že preveč, saj jo je na dno vlekla predvsem z vodo zelo napojena debelejša jopa, ki jo je imela na sebi. S Samirjem sva se samo nemo spogledala, češ, kdo bo šel v vodo, on ali jaz, potem pa se je Samir že slekel in skočil v jezero,« nam je nekaj ur po dogodku pripovedoval Marić. Samir Hairlahović pa je dodal, da je šel v vodo brez kakršnih koli pomislekov. »Žensko sem prijel in jo hitro spravil na breg, kamor so medtem že prihiteli reševalci velenjskega zdravstvenega doma in šoštanjski gasilci,« je dodal Hairlahović, ki še kar ne more verjeti, da sta oba z Željkom včeraj dopoldne starejši domačinki rešila življenje. In tako postala šoštanjska rešitelja. »Če bi jo zagledali v jezeru nekaj minut pozneje, bi bilo zagotovo zanjo že lahko usodno,« sta razmišljala nekaj ur pozneje, ko sta dogodek premlevala znova in znova. Zelo hitro so bili na kraju dogajanja šoštanjski gasilci s predsednikom Borisom Goličnikom na čelu. »V hipu nas je bilo aktiviranih skupaj 23 gasilcev. Od teh jih je 13 šlo takoj na intervencijo z dvema gasilskima voziloma, na enem imamo tudi čoln, deset pa jih je ostalo v domu v pripravljenosti, če bi potrebovali pomoč. A sta se Samir in Željko že izkazala in si res zaslužita pohvale,« je dejal Goličnik. Kot smo izvedeli, sta rešila življenje 92-letni domačinki Tereziji Gmajner, ki se je v lepem dnevu očitno odločila za sprehod ob jezeru. O dogodku je njeno hčerko Jožico Šlebinger obvestil Boris Goličnik in povedal, da so domači vsem, ki so pomagali njihovi mami, neizmerno hvaležni.

Jezero skriva številne pasti

Družmirsko jezero – to je umetno, nastalo zaradi pogrezanja tal, kot posledica pridobivanja premoga in je med vsemi šaleškimi jezeri najgloblje in ima največje pojezerje – je zahtevalo že kar nekaj žrtev. Pred približno tremi leti je v njem utonil mlajši fant, ki ga je želel preplavati, pa mu ni uspelo. V jezeru je kanal oziroma črpališče, iz katerega Teš črpa vodo za hlajenje, in ta kanal je kot sifon, ki človeka kar povleče vase. »Če bi gospa padla v jezero nekaj metrov bolj levo, bi bilo to verjetno tudi zanjo usodno,« meni Goličnik, ki se spominja, da so pred leti v jezeru iskali ribiča, ki je s čolna lovil ribe. Nihče točno ne ve, kaj se je zgodilo, a po tednu dni iskanja je naplavilo njegovo truplo. »Ravno takrat smo gasilci dobili nov čoln, saj se je izkazalo, da smo za tovrstne reševalne akcije preslabo opremljeni,« pove Goličnik.

Nihče ne bo pozabil dogodka, ki se je zgodil januarja pred skoraj devetimi leti in je pretresel vse Šoštanjčane in širšo javnost. Takrat se je s svojim psom, nemškim prepeličarjem Arijem, ob jezeru sprehajal Robert Borovnik. Ko je njegov Ari zagledal v jezeru race, ki so plavale v luknji odmrznjene vode med ledom, se je po ledu pognal proti njim. Gospodar mu je zažvižgal in se drl, naj se vrne, a kaj, ko so bile race za njegovega lovskega psa prevelika strast, ni se jim mogel upreti. Medtem ko je tekel, se je led, ki je že razpokal, udrl in Ari je padel v ledeno mrzlo jezero. Gospodar mu je želel pomagati, a se je tudi sam znašel v jezeru. Na pomoč sta prva prispela gasilca Boris Goličnik in Nejc Kortnik, pozneje se je na bregu zbralo kar štirinajst gasilcev. Goličnik se je navezal na vrv, kolegi so mu pripravili tridelno, devet metrov dolgo lestev. »Potiskal sem jo po ledu pred sabo. Led je bil tanek, pod mano je kar pokalo. Grozeč, neprijeten občutek je bil,« je dramatično dogajanje opisal Goličnik, ki je Borovnika ves čas spodbujal, naj zdrži, da ga bodo že pomagali spraviti ven. »Ko ga je lestev dosegla, sem mu rekel, naj se je prime, da ga bomo potegnili ven. Fantje na bregu so napeli vrv, na katero sem bil privezan. Plavajoči je malo prilezel na lestev, pa ni imel moči in se je spustil. Ni se zmogel držati lestve, tako da je, ko so jo potegnili, zdrsnil nazaj v vodo. Dojel sem, da ga ne bomo dobili ven drugače, kot da grem tudi jaz v vodo in ga pomagam spraviti na led. Po lestvi sem se priplazil bližje k njemu. Še preden sem prišel do konca, se je led vdrl in sem padel v vodo. Ko sem čofnil, je njega odneslo malo stran, morda pet metrov. Rekel sem mu, naj še malo zdrži in poskusi priti do roba ledu. Takrat so že pripravili tudi Nejca Kortnika, ki se je približal nama in po ledu pred seboj potiskal nosila. Nesrečni Borovnik se je prijel za ta nosila, jaz sem ga pomagal potisniti iz vode na led. Potem so ga fantje z vrvjo le potegnili na breg, potem pa tudi mene,« se še zdaj spominja Boris Goličnik, ki je imel zaradi ledu tudi nekaj vidnih podplutb in prehladil se je. Žal pa moškim ni uspelo rešiti psa Arija. Goličnik je za to dejanje dobil odlikovanje za hrabrost. Ko tokrat, ko se je reševanje na srečo končalo srečno, zapuščamo nabrežino, se Željko obrne k prijatelju Samirju in reče: »Kajne, da bi bilo žalostno, če bi midva mirno pila kavo, medtem pa bi se streljaj od naju utopila ta gospa?« Samir Željku le nemo prikima. Ja, gospa Terezija je imela kar dva, ne le enega angela v pravem trenutku, na pravem mestu.