FOTO: Kot otrok dobil kri, dal jo je že stokrat

NOVO MESTO, DOLENJSKE TOPLICE – »Na začetku sploh nisem štel, kolikokrat sem daroval kri, ko pa sem šel na čakanje in potem v penzijo, sem malo preračunal in ugotovil, da lahko dosežem številko 100, če bom redno hodil na akcije. In zdaj mi je zdravnica rekla, da bom lahko, če bom zdrav, kri daroval še enkrat, čeprav bom februarja prihodnje leto že dopolnil 65 let, kolikor je tista meja, ko ne moreš biti več krvodajalec,« je zadovoljen Matija Gril z Velikega Riglja pri Dolenjskih Toplicah.

Matija je sprva želel dati kri že v vojski, služil jo je v Subotici v Srbiji, a ker so razsajale črne koze, zaradi katerih so cepili vse vojake, je nikomur niso želeli odvzeti. »Če bi jo dal, bi lahko šel dva dni prej domov, to je tudi nekaj štelo, zaradi cepljenja smo lahko dva dni bolj počivali,« se nasmehne sogovornik, ki je potem namere, da bi se zapisal krvodajalstvu, kar za nekaj let potisnil na stranski tir. Pogled na kri zanj namreč ni bil prijeten, celo skupaj je padel, če jo je videl. »Še danes je tako: če se urežem, mi je slabo. Tudi ko sem dal kri, sem enkrat izgubil zavest. Pa ne takrat, ko so mi jo jemali, ampak potem, v jedilnici. Ker mi sestra kraja vboda ni dovolj zatisnila, mi je začela teči kri, pogled na krvavečo roko pa je bil že preveč,« še doda in se spomni na začetke krvodajalstva v novomeški bolnišnici, kamor redno zahaja: »Včasih je bilo drugače. Obleči smo si morali neke halje, na noge natakniti copate, na glavo dati kapico, sestra, ki je jemala kri, je bila na drugi strani okenca. Sicer je bilo včasih v podjetjih več posluha za krvodajalstvo. V Novolesu, kjer sem delal 38 let, so v začetku spodbujali to humanitarno poslanstvo, potem so mi večkrat celo rekli, da ne morem iti na akcijo. Tako sem šel v bolnišnico dopoldne, popoldne pa v službo.«

Padel s kolesom

Matija ne bo nikoli pozabil padca s kolesom, njegovo stanje je bilo tako resno, da so trepetali za njegovo življenje, in takrat je tudi sam potreboval kri. To je eden od razlogov, da se je zapisal tej dejavnosti. »Hodil sem v šesti razred. Ker še ni bilo šolskih avtobusov, sem se v šolo vozil s starim kolesom, ki ga je iz Ljubljane pripeljala moja teta. Še dobro se spominjam dne, bila je jesen, bolj mrzlo je bilo, zato sem imel vsaj eno roko v žepu, morda obe. Cesta je bila makadamska, povrhu pa listje in nenadoma je obrnilo krmilo. Padel sem naprej čez kolo, krmilo pa se mi je zapičilo v prsni koš. Sprva v šoku sploh nisem čutil bolečin, celo sedel sem na kolo in se odpeljal naprej do sestre, ki je šla v šolo peš. Z eno roko sem držal za krmilo, za drugo pa sem se držal na predelu udarca. Potem sem pogledal svoje telo, ki je močno krvavelo, tudi pena je šla iz rane. Sošolci so me spravili v terme, kjer so me nekoliko povili, policisti pa so me odpeljali v novomeško bolnišnico. Še zdaj imam brazgotino,« pove Matija, ki danes skrbi za domačijo, v pomoč so mu tudi sestre.

Sto evrov zmanjka za dom

V hlevu ima dve telici, in čeprav kakšnega zaslužka s kmetijo ni, ima rad zemljo in živali, tako si krajša tudi čas. »Mama je od oktobra v domu za ostarele, obe penziji skupaj nista dovolj za plačilo doma, sto evrov zmanjka,« zavzdihne Matija in pripomni, da sta ga prav oče in mati večkrat spomnila, kdaj bo znova šel dat kri. »Krvodajalec sem zato, da pomagam drugim, hkrati je tudi moje zdravstveno stanje bolj pod nadzorom. Prav pri takšnem pregledu so mi odkrili, da imam visok pritisk. Vsi v bolnišnici so zelo prijazni, od medicinskih sester do zdravnikov,« še zadovoljno pove Matija Gril.

Ob jubilejnem darovanju sta mu čestitala tudi predsednik Območne organizacije Rdečega križa Novo mesto Marjan Grahut in predsednica krajevne organizacije Rdečega križa Dolenjske Toplice Ivana Pelko.