Se spomnite, kako legendarni Ernest Hemingway v romanu Starec in morje dramatično opiše boj z mečarico, ribo, ki se ne preda? Živijo ob obalah Južne Amerike in Afrike, ob obalah ZDA so jih že precej izlovili, v Sredozemlju pa jih lahko najdemo še posebno ob Siciliji in Malti. Ker po navadi plavajo v večjih globinah, so v južnem in srednjem Jadranu redek ter naključen ulov. Čeprav so jih v našem sicer plitvem morju že našli, piranski ribiči za nekaj desetletij ne pomnijo, da bi kako ulovili.
Nenavadni list
Tako je bil konec oktobra prijetno presenečen piranski ribič Emanuel Letica, ko je ujel mogočno mečarico (Xiphias gladius) z značilnim dolgim in ploščatim nosom. Znana je kot riba, ki se, ko jo ujamete, bojevito upira, zato je tudi za športne ribiče povsod po svetu velik izziv. Dobrih 16 kg težka in 180 cm dolga riba sicer spada med manjše primerke te vrste, a je močno zbegala vse Emanuelove kolege, saj se jih spominjajo le starejši ribiči. Veljajo za izginule iz naših voda, zato v strogih in nemalokrat togih evropskih ribolovnih pravilih danes sploh ni kvote za njihov ulov.
To pa ni edino presenečenje slovenskega morja zadnjih mesecev. V začetku avgusta je namreč na obalo v Simonovem zalivu naplavilo sila nenavadno ribo, ki je spominjala na pošast. Trup in glava nista bila ločena, rep je bil zakrnel in videti je bilo, kot da je imela veliko ploščato premikajočo se glavo. V dolžino in širino je merila dober meter. Tilen Genov iz slovenskega društva za morske sesalce Morigenos je potrdil, da je to morski list (Mola mola), ki sicer le redko zaplava v Jadran. Je predvsem oceanska vrsta, v zadnjih dveh desetletjih so v Tržaškem zalivu opazili le okoli deset primerkov. V Prirodoslovnem muzeju Slovenije jo bodo poskušali preparirati, saj je res nenavadna.
Orjaški romb
Ob teh redkih posebnostih spomnimo, da nas je leta 2009 obiskal veličastni kit grbavec in da je konec lanskega novembra piranski ribič Stelio Bonifacio prinesel v tamkajšnji akvarij že na pogled prav tako neobičajno ribo iz zloglasne skupine napihovalk. V mrežo jo je ujel bolj na odprtem morju. Dr. Lovrenc Lipej z Morske biološke postaje Piran je potrdil, da je riba napihovalka (Sphoeroides pachygaster), in povedal, da so jo do sedaj v Jadranu najviše našli leta 2002 pri Pulju. »Ta primerek je do sedaj najbolj severni dokaz za pojavljanje te vrste. Morje se segreva, riba plava proti severu in zdaj je tudi tu. Ni pa tujerodna vrsta. Ker so jo Rimljani upodobili na mozaikih tudi v severnojadranskem okolju, je možno, da je tu že živela in se zdaj vrača. Očitno se pojavlja v ciklusih,« je dejal.
Napihovalka ima strupene notranje organe in če jo uživate, strup paralizira dihalne organe ter povzroči takojšnjo smrt. No, vsaj tega se ni bilo treba bati pri dva kilograma težki in dobrega pol metra veliki prav tako neobičajni ribi, ki jo je Letica aprila letos ujel med Piranom in Bernardinom. Ribiči so na piranskem pomolu stikali glave okoli nje ter modrovali, za katero vrsto gre. Nato se je poznavalec našega morskega ribolova Vinko Oblak povezal s kolegi v Italiji ter kmalu prejel presenetljiv odgovor, da je najverjetneje soška postrv (Salmo marmoratus), ki je seveda sladkovodna riba. Kaže, da je šlo za domnevno emigriranje soške postrvi iz sladke vode in za še en dokaz, da v naravi ne manjka izjem.
Od letošnjih ribiških presenečenj omenimo še za naše razmere orjaškega 9,8 kg težkega romba (Psetta maxima), ki ga je ribič Dušan Kmetec februarja ujel v mrežo pri vhodu v piranski mandrač, v mrežah piranskih ribičev pa se pogosto znajdejo tudi morski psi. Tako je Marko Bajc konec oktobra ujel 20 kg težkega navadnega morskega psa »kanjolina« (Mustelus mustelus). »Izvrsten je, samo mora biti svež, dobro očiščen in treba ga je znati pripraviti,« je povedal.
Posebna ribja specialiteta zimskih dni pa so ciplji. Pred desetletji so jih lovili na tone in celo vagone, a zadnja leta jih je le za vzorec. V množici nasadov školjk in ribjih kletk v portoroškem rezervatu jih namreč vse težje zajamejo.
