FOTO: Plaz je osem hiš odrezal od sveta

JAVORNIK – Tik ob meji kranjske občine s škofjeloško se vije hribovska cesta. Obe občini, prva je celo mestna, sta znani po županih, ki sta imela težave v prometnih zgodbah, eden je napihal, drugi je bil povožen, ko je šel s kolesom v službo. Vendar to prebivalcev vasic tam zgoraj na južnem pobočju hriba ne zanima kaj preveč. Imajo, če se seveda okoli obronkov glavnega tamkajšnjega vrha, Svetega Jošta, ne smukajo meglice, pravljičen razgled nad naselji tam spodaj. Rekli bi, da težav tam zgoraj nimajo, naselja so na pogled lepo urejena, hiške kot iz pravljice. A v to idilo je predvčerajšnjim s trdo roko posegla narava.

Ni bilo prvič

V nedeljo okoli poldneva je breg v vasici Javornik, ki leži ob cesti med Pševo in Čepuljami, enostavno zdrsel v globino. V hipu se je asfalt, ki je prekrival del vaške ceste pod glavno prometnico, zdrobil. Voda je najprej dodobra natopila vrhnji del brežine, pod njo se je pretakala skozi vodne žile in tako razmehčala površje, da je popustilo. Pod cestiščem se tako nabira mehko blato, nad plazom pa se vidijo nove razpoke v rebru. In deževalo je še vedno, ko smo čmokajoče stopili na območje zemeljske plazovine, ki je po približnih ocenah velika 50 metrov v vertikalo in kakšnih 20, ponekod več, ponekod manj, čez pas.

»Bilo je za dan vseh svetih leta 1979, ko se je ravno na tem mestu po hudem deževju udrl breg in je takratna cesta šla v maloro,« se je spominjal Brane Jaklič: »Potem so v zemljo namestili pilote, mislim, da jih je bilo okoli 40 lesenih, in oporni zid je bil postavljen, pa je bil za nekaj časa mir.« Avguštin Jarkič, ki ima postavljen čebelnjak ravno na mestu, kjer se je zemeljski plaz trenutno zaustavil, je s precej sočnimi besedami opisal: »Sem jim tem, ki imajo hiše na drugi strani, stalno govoril, da se po tej slabo narejeni cesti, čeprav je gor asfalt, ne sme voziti s težko mehanizacijo. Milimeter po milimeter je sila, zraven pa še voda, nagibala cesto in spodkopavala zemljo pod njo, zdaj pa je, kar je.« Jaklič meni drugače, a si z Jarkičem nista prišla blizu. »Pozneje, po prvi sanaciji, je bilo navoženih še precej skal, da bi se breg obdržal, a je spodaj, pod površino, kar nekaj vodnih žil, in pač je narava storila svoje, kaj češ?«

»Da se nekaj dogaja, sem videl že prejšnji teden, ko sem bil pri čebelnjaku. Zemlja je bila, kot da bi nasul poper na župo, nekako drugače je bilo kot po navadi,« je bil slikovit Jarkič in nato z dežnikom, rosilo je ves čas, razkazal območje: »Poglejte hišo v bližini. Pred časom so postavili precej visok oporni zid, zravnali teren ter gor postavili objekt. Ampak če pogledate s strani, boste videli, da sta oba dela opornega zidu že pomaknjena navzven, dobila sta trebuh. Če mene vprašate, tole sploh ni več varno. Enkrat bo zid popustil in bo še kaj hujšega, kot se je zgodilo zdaj.« Jaklič nam je povedal, da se je včeraj ob sprožitvi zemeljskega plazu poleg ceste potrgala še glavna vodovodna cev, ki pelje do petih objektov na drugi strani, a so pristojni takoj naredili nekakšen obvod s cevmi po površini. »Voda zdaj teče. Na srečo smo vsi, ki imamo objekte na drugi strani, umaknili osebna vozila, preden se je utrgal zemeljski plaz.«

»Ne sme se čakati!«

Hoja po predelu zemeljskega plazu je zoprna, udira se do gležnjev in vmes je treba paziti na kose zdrobljenega asfalta. »Poglejte, kje je vodovodni jašek s pokrovom zdaj,« pokaže Jarkič: »Prejšnji teden je bil še sedem metrov višje, zdaj ga je zemlja enostavno odnesla s seboj. Pa stavim, da to še ni vse, breg se bo še premikal. Sledijo zimski meseci, že zdaj je deževje, potem pritisne zmrzal, pa spomladi otoplitve. Tole ne bo dobro, tole bo še hudimano zoprno.« Pogledali smo gor, na predel, kjer se je utrgala zemlja, in spoznali, da Jarkič ne govori kar tja v en dan. Nad cesto se v bregu opazi nekaj novih vzdolžnih razpok v zemlji, stavili bi, da se bodo napravile še nove. Gradbeni poseg bo zagotovo zahteven. »Pa če se bo čakalo čez zimo, bo tule še več škode. Meni niti ni toliko mar, jaz imam spodaj, kjer se je trenutno zaustavil zemeljski plaz, le čebelnjak,« pravi Jarkič in nato zmaje z glavo: »Kaj pa če se razpoke razširijo in poglobijo?« Dobrih petnajst metrov nad plazino poteka povezovalna cesta med vasmi, vkopana v nestabilen breg. Že smo bili priča zemeljskim podorom v preteklosti, ki so se poglabljali in širili. Kako se bo dogajalo na Javorniku, je precej težko napovedati, a dejstvo je, da se bo z mencanjem in čakanjem na pomladne mesece delala le škoda, kar so nam povedali v vasi, in dodajali, da potrebujejo edino prometno povezavo z dolino: »Če se bo čakalo z gradbenim posegom, bomo spomladi šli v dolino na kranjsko stran le peš, saj se bo glavna cesta enostavno popeljala dol na sedanji plaz.«

Preglavice na Obali

Deževje je preglavice povzročalo tudi na Obali. V Strunjanu je zaradi obilnih padavin voda zalila nižje predele, kletne in tudi bivalne prostore, podobno je bilo v Izoli, Kopru in Ankaranu. Na lokalni cesti Izola–Šared se je sprožilo več manjših plazov, zato je cesta do nadaljnjega zaprta za promet. Potem ko se je utrgal oblak, je v Portorožu v nekaj nedeljskih večernih urah zapadlo več kot 100 litrov dežja na kvadratni meter. Na srečo smo tudi vsi mi, ki imamo objekte na drugi strani, umaknili osebna vozila, preden se je utrgal zemeljski plaz.