FOTO: Pod kostanji se je sukal tudi pičkurin

Lepega vremena in dobrega obiska so se veselili prireditelji 22. Lenartovega sejma, ki je že po običaju ena lepših etnografskih prireditev. Ob začetkih ji je namreč dajal navdih in vpeljal originalne, zgodovinsko raziskane pojme in značilnosti narodopisec Aleksander Videčnik. Ekipa, zbrana ob vsakokratnem županu, tokrat je na čelu Vincenc Jeraj, marljivi člani turističnega društva in prizadevni kulturniki v kraju ob Savinji in pod Medvedjakom, se je z leti le dopolnjevala. Prireditev je patino dobila s kostumi etnologinje Marije Makarovič. Sejem, ki je zdaj tudi že gospodarska prireditev, je bil sprva spominski dogodek, ki odlikuje kraj in tamkajšnje ljudi.

V spomin na podelitev trških pravic trgu Rečica v Zgornji Savinjski dolini, kraju s sramotilnim stebrom, prangerjem, aktivni domačini, povezani v turistično društvo, v sodelovanju z občino in tamkajšnjim županstvom vsako leto priredijo Lenartov sejem, ki je že pred leti postal tudi tržno zanimiva prireditev. Gre za dogodek v davnem letu 1586, ko je takratni ljubljanski škof Ivan Tavčar podelil krajanom Rečice ob Savinji trške pravice, od takrat pa so rokodelci, kmetje in domači umetniki nekajkrat v letu ponudili svoje najboljše blago v zamenjavo ali odkup.
Plemeniti gospod, ki je imel tod upravne pravice, se najbrž ni zavedal, kako veliko uslugo je naredil tem ljudem. Dovoljenje in hkrati sodna oblast sta dvigovala prebivalcem samozavest ter ponudila priložnost za občasna srečanja in svojevrstno zabavo. V spomin na tiste čase na Rečici že 22 let prirejajo izjemno etnografsko prireditev brez kiča, ki pa je z leti postala paša za oči ter privabljanje turistov. Na trgu se na semanji dan srečajo ljudje z vseh koncev naše dežele, predvsem pa iz Zgornje Savinjske doline. Prireditev pritegne kmete, rokodelce in obrtnike ter umetnike iz različnih slovenskih krajev.

Že zarana, ko je trški zvon odzvonil prvo jutranjo mašo v cerkvi sv. Kanciana, se je množica zgrnila v kostanjev drevored do Tavčarjevega dvora, kjer je bilo vse pripravljeno za dogodek leta. Organizatorji so dodali še kulturniški del, denimo razstavo veziljskih del domačinke Marije Šukalo in izbirno razstavo slikarskih del članov in prijateljev Društva Gal. Mnogi entuziasti se si nadeli oblačila starodavne kulture ter privabili krajevne posebneže. Najprej so dvignili sejemsko zastavo, ob ahtanju trških žandarjev pa je župan spomnil na pomen ohranjanja kulturne dediščine. Pod kostanji smo v gneči srečali Cukrovo Lizo, prodajalca drobnarij pičkurina, trška žandarja, skrbno po starodobnem oblečeno družino, prodajalce suhe robe, lesenih košev in košar, kmečkega in vlcerskega orodja ter bogato sejemsko ponudbo, od katere je dišal ves trg.

Pozno popoldne, ko sta staro vino in nov mošt opravila svoje, so bili zadovoljni vsi, stojnice dodobra izpraznjene, nepopustljivi Zgornjesavinjčani pa so ob sončnem zahodu le malce spustili cene. Legendarni ciganski par Pavel in Urša sta se zavlekla za trško menzo in preštevala izmaknjene ali podarjene beliče. Šinkarjev Marjan je letos brez pokojnega brusača in soseda Šimencovga Franca na sto let star bicikel naložil deklino in jo na štangi odpeljal za leto dni. Gobarji, ki so razstavili čez sto vrst gob, so se prepozno spomnili, da bi iz obilice jurčkov in druge gobje solate lahko skuhali gobji ajmohc. Znameniti srednjeveški rečiški sramotilni steber je tokrat ostal le kot opozorilo zlikovcem ter lahkim ženskam in tatičem, da tam ob trški lipi ne stoji povsem po naključju.