FOTO: Roka je gnila: smrdelo je po »crknjenih živalih«

LJUBLJANA – Zgodba Francija Mehleta iz Ljubljane, ki je, kot trdi v tožbi proti UKC Ljubljana, več tednov trpel neznosne bolečine, zaradi smradu po »crknjenih živalih«, ki se je vil izpod mavca na roki, pa ob njegovi odstranitvi ugotovil, da mu je roka začela gniti, že deset let čaka na končno odločitev sodišča. Prepričan je namreč, da mu zaradi nestrokovnega zdravljenja pripada 52.000 evrov odškodnine. Pravi, da je od namestitve mavca po zlomu roke 3. decembra 2006 večkrat obiskal zdravnike in jim začel tožiti o bolečinah in smradu izpod mavca. »Smrad je puhtel pri vratu. Kakor koli sem se nagnil, je zasmrdelo,« je opisal na sodišču. Mavca mu, ker je imel komplicirani zlom, niso hoteli odstraniti, ampak so ga samo obnovili. Najhuje je bilo med 19. decembrom tistega leta in 24. januarjem 2007, ko je ob smradu bolečina že počasi pojenjala. »Bolelo je pod komolcem in bolečina se je širila po roki navzdol,« je opisal ter dodal, da je to ves čas govoril tudi zdravniku Ivanu Štrausu, ki ga je pregledal 3. in 24. januarja ter 7. februarja 2007.

Štraus, kot je povedal, takšnega intenzivnega vonja, ki nastaja pri nekrozi kože, ni zaznal. Mehletu so mavec odstranili šele 12. februarja, in sicer po tem, ko se je odpravil k drugemu zdravniku na travmatološko kliniko. Sledil je pravi šok: »V komolčni kotanji je bilo vse črno. Kost se je videla in vedel sem, da če začne gniti, je konec. Ko sem videl kost, sem zdravnika takoj vprašal, ali mi bodo rezali roko. Luknja je bila v komolcu.«

Celotno zadevo je pod drobnogled spet vzel sodni izvedenec Benjamin Kavčič (trenutno poteka že drugo sojenje, saj so prvo višji sodniki razveljavili). Menil je, da bi moral dekubitus nastati že pred 5. februarjem leta 2007, ko se je Mehle oglasil v ambulanti. Ali je bil dekubitus že v tretji ali najhujši četrti fazi, ni znal oceniti. Je pa bil prepričan, da na pregledu 7. februarja tistega značilnega vonja niso zaznali, sicer bi, kot je menil, tega odstranili. Na vprašanje Mehletovega pooblaščenca Davida Sluge, po čem to sklepa, pa je izvedenec povedal, da na podlagi zdravstvene dokumentacije. »Lahko da zdravnik ne bi vonjal, da bi bil prehlajen tistega dne,« je menil.

Sluga s takšno razlago ni bil zadovoljen: »Problem konkretnega izvedenskega dela je sistemski, saj izvedenec izhaja zgolj iz pomanjkljive zdravniške dokumentacije. Svoje zaključke prilagaja tej dokumentaciji, ne pa da bi izhajal iz dejstev v zvezi z nastalo poškodbo in njenim razvojem.« Izvedenec je moral odgovoriti na vprašanje, kaj pa bi lahko pomenil tisti »oduren vonj po crknjenih živalih«, ki sta ga tožnik in njegova žena zaznala že konec decembra. Odgovoril je, da je to le posledica otežene higiene, ne pa začetka dekubitusa, saj bi se ta do februarja že tako razširil, da tožnik na koncu sploh ne bi imel več roke.

Zadnja obravnava je predvidena za 12. januar 2017.