FOTO: Slikar tudi letos odpira srce otrokom

SPODNJE BITNJE – Umetniška pustolovščina danes 53-letnega Janez Štrosa se je začela bolj kot ne po naključju, po bridki življenjski izkušnji. Umetnik iz Spodnjih Bitenj, zaselkom med Kranjem in Škofjo Loko, je poprijel za čopič tri mesece po tistem, ko so skupaj s hčerko Tiano, ki je takrat štela devet let, in pet let starejšim sinom Sebastianom ostali sami, brez ljubeče mame in žene Anite. Na zanimivo pot, polno izražanja naklonjenosti življenju in predvsem razdajanju ljubezni, se je podal Štros, ki zadnje čase po stari celini pobira nagrade, kot da bi bil aboniran nanje. Tudi čez lužo, na oni strani Atlantskega oceana, umetniški krogi vedo zanj. Pa vendar se je slikar, ki bi si mirne duše lahko odel plašč nepristopnosti in se zaradi trdnega ugleda v mednarodnih visokih krogih slikarske umetnosti umaknil v svojo zasebnost, odločil, da se bo razdal na svojevrsten način. Le taki, ki trdno stojijo na svojih nogah, se lahko sami podajo v boj za sočloveka. Še posebno pogumni pa znajo in zmorejo najti načine pomagati ljudem, ki našo pomoč, naklonjenost, predvsem pa čisto preprost objem razumevanja še bolj potrebujejo kot mi, sleherniki. Lani je Štros izdal knjigo z naslovom Tudi ti si angel in celoten izkupiček tiskovine, ki jo je izdal v samozaložbi, okoli 11.000 evrov, namenil Osnovni šoli Helene Puhar iz Kranja, osnovni šoli za otroke s posebnimi potrebami, za opremo Čutne poti in multisenzorne sobe. »Ostalo je še nekaj sredstev, tako da sem jih namenil še društvu Sonček Kranj in za nevrofizioterapije za otroke,« razloži Štros, ki je letos ponovno izdal knjigo. Z enakim naslovom, a v drugačnih barvah, z drugimi umetniškimi deli, pa še enkrat z dobrodelno noto. »Tokrat bom izkupiček namenil otrokom s posebnimi potrebami oziroma Osnovni šoli Janeza Levca v Ljubljani za opremo gibalno senzorne sobe. Prostore v šoli za ta namen imajo, treba pa jih je opremiti. Računam, da bom zbral do 10.000 evrov dobrodelnih prispevkov.«

V ljubljanskem Siti teatru je polna dvorana prisluhnila Štrosu. »Vse barve so mi pri srcu in vse barve so polne ljubezni,« je bil kratek. »Na eni strani v knjigi je moja slika, na drugi besedni utrinek, oboje pa kot dialog med sliko in besedo predstavlja mojo osebno komunikacijo z ljudmi.« Nato je Štros, še preden se je v preddverju prvo knjigo za dobrodelnega desetaka podalo v dlani obiskovalcev, Mateju Rovšku, ravnatelju šole Janeza Levca, osebno izročil ček za tri tisočake. »Tole vsoto sem zbral že pred izdajo knjige, zagotovo bo sledilo še precej sredstev za opremo senzorne sobe, ki jo oskrbovanci te ustanove nadvse potrebujejo,« skomigne z rameni Štros in dodaja: »Potrebujejo jo tako ti, ki so danes v teh prostorih, kot tisti, ki jim bodo sledili.« Epiloga dobrodelnega dogodka, ki ga je popolnoma sam organiziral slikar in izpeljal s prijatelji, ne moremo zapisati, kajti humanitarna akcija slikarja Janeza Štrosa še vedno poteka. Ni dvomiti, da ne bi bila tako uspešna, kot so njegove slikarske stvaritve. Kajti tudi v dobrodelno akcijo je Štros dal to, kar rad podeli: vso svojo ljubezen, ki jo nosi v sebi.