LJUBLJANA – Po Slovenski cesti v središču Ljubljane lahko že dlje ponovno brezskrbno hitite v vse smeri. Slaba volja zaradi zastojev, zamujanja v službo in šolo je najbrž že pozabljena. Cesta je ponovno zadihala v mestnem utripu.
»Večina mimoidočih niti pomislila ne bo, da smo tu arheologi skoraj dve leti (2014–2015) izvajali zaščitne raziskave pred gradnjo novih komunalnih vodov, in to na celotnem obsežnem območju od Ajdovščine od Aškerčeve ulice,« pravi arheologinja Alenka Juliana Berdnik iz Skupine STIK, zavoda za preučevanje povezovalnih področij preteklosti in sedanjosti. »V tem času smo skoraj izključno ročno odstranili 6906 kubičnih metrov zemljine, raziskali površino, veliko 8643 kvadratnih metrov, in iz zemlje pobrali 130.543 najdb v skupni masi več kot ton. Z vztrajnim odstranjevanjem slojev dobro utrjenih tlakov smo se seznanili z gradnjo rimske ceste, ki je bila glavna os Emone v smeri sever–jug. Zanimivost te ceste je, da se je na jugu zaključila tik za mestnim obzidjem, ker se je naprej v tej smeri razprostiralo le še Barje. Proti severu je peljala ven iz mesta do reke Save, kjer je v bližini današnjih Črnuč stekla čez most naprej proti vzhodu oziroma Celei, torej današnjemu Celju.«
Zdravnica in lovec na srečo
Arheolog Rene Masaryk je povedal, da je najbolj odmevalo odkritje groba rimske zdravnice, pokopane v kamniti skrinji: »Morda je bila pri svojem delu tako uspešna, da so ji svojci z darovi želeli omogočiti, da bi svoje poslanstvo opravljala še v onostranstvu. V grobu smo namreč odkrili komplet kirurškega orodja, to je skalpel, pinceto in lopatko. Zanimivo je, da smo v sosednjem grobu odkrili veliko igralnih koščenih žetonov. Tu je bil najbrž pokopan nekdo, ki je zajemal življenje s polno žlico.«
Rimljani so svoje mesto Emona zgradili dobesedno sredi travnikov. »Na prostoru, namenjenem gradnji, so prve vidnejše sledi pustili legionarji, rimski vojaki, ki so tu postavljali svoje začasne, poljske tabore,« dodaja Berdnikova. »Kmalu so jim sledili rimski inženirji, ki so začrtali bodoče mesto in območje razčlenili s pravokotno mrežo. Med najdbami smo namreč našli tudi svinčnice, ki so bile sestavni del rimskega geometrskega orodja.«
Leta 15 je bilo rimsko mesto v osnovnih potezah dograjeno. »Vendar nobeno mesto ne more le stati in ostati nespremenjeno skozi stoletja,« pravi Masaryk. »Tudi Emona se je v teh skoraj 450 letih obstoja stalno spreminjala. Med raziskavami območja med Kongresnim trgom in Aškerčevo ulico smo pogledali v njeno osrčje. Večinoma smo sledili glavni cesti, ki leži pod današnjo Slovensko cesto. Ker pa se njen tloris ne prekriva v celoti z rimsko cesto, smo lahko pokukali tudi v prostore insul, rimskih mestnih četrti, ležečih vzhodno in zahodno ob cesti, ter za pročelje foruma, glavnega trga v rimskem mestu.«
Našli rimsko ladjo Na območju nekdanje Emone, na južnem delu današnje Slovenske ceste, so arheologi našli pravo rimsko ladjo, galejo z vesli. Rimska ladja je namreč upodobljena na približno centimeter veliki gemi. Čeprav na videz drobna, nekoč je bila verjetno vdelana v prstan, je za arheologe še kako dragocena najdba. Gema je umetniško izdelan predmet iz dragega ali poldragega kamna. Vanjo je z graviranim reliefnim motivom upodobljen lik, zapis, iniciale, podoba živali, rastline in podobno. |
Zanimivo je, da so se arheologi med zaščitnimi izkopavanji, izvajanimi zaradi gradnje nove, sodobne kanalizacije, dodobra spoznali s kanalizacijsko mrežo stare Emone. V času po dograditvi mesta so bile odplake iz hiš speljane v večje greznice, ležeče na dvoriščih ali kar pod pločniki. Ampak že kmalu so Emonci ugotovili, da taka ureditev ne bo zadoščala, najbrž zaradi porasta števila prebivalstva. V nekaj letih po dograditvi mesta so se lotili novega obsežnega urbanega projekta – gradnje mreže kanalizacijskih zbirnikov, t. i. kloak, ki so bile speljane pod vsemi mestnimi ulicami proti Ljubljanici.
Rimsko mesto, zgrajeno v kratkem, ampak obsežnem naporu, je zacvetelo v stoletju po njegovi dograditvi. »Nato je živahni trgovski in vojaški vrvež potihnil in Emona je postala zaspano mestece na meji med Rimom in provincami,« pravi Berdnikova. »Rimljani so preusmerili svojo pozornost daleč stran na sever in vzhod, v cvetoče province in k novim mejam imperija. To zgodbo potrjujejo posamezne najdbe, ki niso več tako imenitne.«
V strahu pred barbari
Preporod je Emona doživela tik pred svojim koncem, v 4. in 5. stoletju, pojasni Rene Masaryk:. »Iz tega obdobja ponovno najdemo več novcev in finih najdb. V mestu je hkrati zaznati strah in negotovost iz jutrišnjega dne, v katerem so živeli takratni meščani. V neposredni bližini so se podile množice podivjanih barbarov. Stara mestna oblast in ugledni meščani so se v tem času najbrž že preselili na varno, v bližino Rima. Zaradi tega so se začeli v jeklenih rimskih načelih estetike in potrebi po urejenosti, ki je bila tako značilna za zgodnje rimsko obdobje, pojavljati razpoke. Mesto so preurejali brez vidnega reda, kanalizacijskega sistema niso več vzdrževali, prav tako niso obnavljali cest. Prebivalci so v tem viharnem obdobju skrivali svoje premoženje, eno tako zakladno najdbo osemdesetih bronastih novcev smo našli zakopano ob temelju hiše.«
Ruševine stare Emone so stoletja pozneje prebivalci srednjeveške Ljubljane začeli uporabljati kot priročni kamnolom. A cesta, ki je bila glavna os rimskega mesta, je ostala ohranjena in v uporabi prav tam, kjer jo je nekoč zasnoval neznani rimski urbanist. V njo so se odtisnila stopala neštetih rimskih trgovcev, popotnikov, delavcev, po njej so na zadnjo pot nosili prebivalce Emone, po njej so Huni prihrumeli z vso svojo silo in dokončno pregnali prebivalce iz mesta.
