FOTO: Žalostno je slišati, da smo paraziti družbe

Preživeli smo dan z Liljano Kranjc Tekavec, učiteljico na srednji šoli. Zanimalo nas je, kaj učitelji v resnici počnejo, ko oddelajo tistih pet ali šest ur v razredu. Se zanje delovni dan res konča ob enih ali dveh popoldne, lahko gredo domov kuhat kosilo ali po opravkih? Koliko časa jim vzamejo priprave na naslednjo uro, popravljanje pisnih nalog, ubadanje z birokracijo in starši otrok? Koliko imajo dopusta in koliko dodatnih dejavnosti, na primer pripravljanje šolskih proslav, vodenje ekskurzij in podobno? Skratka, si zaslužijo tistega jurja ali jurja in pol, kolikor ga dobijo na mesec?

Učitelj je bil nekoč nadvse spoštovan in cenjen poklic, v istem rangu kot zdravnik, odvetnik in v nekih drugih časih še duhovnik. Pomenil je avtoriteto, s katero se niso bodli niti starši, kaj šele otroci. Danes je položaj učitelja precej drugačen, javnost pa v odnosu do njega stoji na dveh nasprotnih bregovih. Z enega jim prijazno in razumevajoče mahajo, z drugega zlivajo po njih gnojnico in jih obmetavajo z žaljivkami. Da bi se ustvaril objektiven odnos, bi morali oboji sestopiti s svojega brega, mi pa smo v želji, da bi predstavili realno delo učiteljev, preživeli dan z eno od njih. Profesorica slovenskega jezika Liljana Kranjc Tekavec na Srednji poklicni in strokovni šoli Bežigrad v Ljubljani poučuje že 23 let.

Nekateri vas imajo za brezbrižne lenuhe, prisesane na državne jasli, drugi za žrtve sistema, prevzetnih staršev in razvajenih otročajev. Kaj pravite na to?

Zagotovo nismo nič od tega, čeprav nam mnogi očitajo, da delamo recimo le pet ur na dan. V razredu preživim 24 ur na teden, to je v povprečju slabih pet ur, z drugimi obveznostmi pa nedvomno dosežem polni delovni čas. Po dobrih dveh desetletjih dela z vsemi dodatki, povečanim obsegom dela, malico in potnimi stroški na račun dobim slabega tisočaka in pol. Se vam zdi to veliko ali malo?

Odvisno, kaj vse počnete, zagotovo pa je vaše delo zelo dinamično. Na šoli je videti precej živahno.

Res je, na šoli, ki jo obiskuje več kot 1000 dijakov, dopoldne vse kar vrvi. Pa ne le med dijaki, tudi zbornica spominja na avtobusno postajo. Učitelji si podajamo kljuko, se pozdravimo, če utegnemo, popijemo kavo, potem si naložimo šolske potrebščine in se razkropimo po razredih. Lahko si predstavljate, kakšen živžav je v razredu, kjer nas pričaka 25 mladcev. Deklet je na šoli zgolj za vzorec, morda deset odstotkov, saj gre za strokovno šolo, ki izobražuje za tradicionalno moške poklice, kot so logistični in strojni tehnik, mehatronik in avtoserviser.

Današnji pouk je za vami, kaj pa zdaj?

Pozneje imam tečaj slovenščine za tujce, potem pa me čakajo še izpiti občanov, za katere moram prav tako kot za redne dijake pripraviti pisne teste in jih potem seveda popraviti, kandidati pa še ustno odgovarjajo pred izpitno komisijo. Te izpite opravljajo večinoma bivši dijaki, ki šole niso dokončali v rednem času, pa tudi zunanji kandidati. Izpiti za občane so razpisani mesečno, prav tako popoldanske govorilne ure za starše.

Nekateri preprosto ne verjamejo, da pišete vedno nove teste in priprave na pouk, navsezadnje se že desetletja učimo o Prešernu in glagolih in delamo stavčne analize.

Osnova je seveda vedno enaka, ampak tako pa spet ne, da bi lahko preprosto prepisovali priprave ali teste iz generacije v generacijo. Spreminjajo se programi, znanost napreduje, menjajo se učbeniki, pa tudi razredi se med seboj razlikujejo in ne prideš zmeraj enako skozi snov. Za sestavo dobrega testa porabim približno dve uri. Poleg tega je v večini razredov kak dijak s posebnimi potrebami in individualnimi zahtevami, kar pomeni nove prilagoditve tudi za učitelja. Taki učenci imajo na primer podaljšan čas pisanja, prilagojeno velikost črk in podobno.

Omenili ste tečaje slovenskega jezika za tujce. So to zunanji slušatelji ali vaši dijaki?

V večini razredov imamo tudi tuje dijake, ki ne znajo slovenskega jezika, prihajajo zlasti iz Bosne, med njimi so Albanci, Srbi in Makedonci, nekaj je Rusov in Ukrajincev, imeli smo tudi Afganistanca. Tudi oni potrebujejo posebno obravnavo, potrebujejo prevode, prilagojeno preverjanje znanja in podobno. Prav danes imam z njimi po pouku tečaj slovenskega jezika. Povprečno so v razredih po trije taki dijaki, lani pa jih je bilo v enem od razredov celo 14.

So še kake obveznosti, za katere se nam zdi samoumevno, da so opravljene?

Seveda, skupaj s kolegi slavisti pripravljamo šolsko glasilo, ob 70-letnici Avtošole Ježica, 20-letnici projektov in 15-letnici haikujev smo pripravili slavnostno prireditev in zbornik nagrajenih haikujev, urejamo šolsko pa tudi spletno stran in pripravljamo priložnostne proslave, v katerih sodelujejo tudi dijaki.

Našteli ste precej stvari, kakšno je razmerje med delom v razredu in drugimi obveznostmi?

Po izračunih Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti (SVIZ) je na eno pedagoško uro še 20 do 30 % dodatnega dela doma oziroma v šoli po pouku. Nekaj tega dela sem že naštela, gre predvsem za priprave na pouk, popravo testov, zbiranje gradiva, dežurstva, urejanje razredniških zadev, delo s starši, sprejemanje in pošiljanje elektronske pošte, urejanje e-asistenta in govorilne ure, ki jih imam enkrat na teden dopoldne in enkrat na mesec popoldne. Upoštevati je treba tudi nadomeščanje odsotnih kolegov, tega je tudi precej.

Večji kamen spotike so tudi počitnice, saj večina meni, da učitelji doma preživite, če pogledamo čez palec, približno tri mesece. Koliko ste res prosti?

V letu 2017 bomo imeli med vsemi počitnicami 41 prostih dni, poleti 27 in med preostalimi počitnicami 14 dni. Če ima učitelj 35 dni dopusta, kolikor ga imam sama glede na delovno dobo, začetniki ga imajo 20, to pomeni, da bo moral nekako nadoknaditi 6 dni, kar se, verjemite, hitro nabere. Poleg vsega naštetega dela med letom nas konec šolskega leta čakajo popravni in zaključni izpiti ter poklicna matura pa seveda urejanje dokumentacije, pospravljanje kabinetov in učilnic, izpiti se potem ponovijo še avgusta, pred začetkom novega šolskega leta.

Najbrž ste dovolj dolgo v šoli, da lahko občutite, kako se je spreminjal odnos javnosti do učiteljev?

Formalno je naš poklic še vedno visoko na lestvici zaupanja vrednih poklicev, v resnici pa je odnos javnosti do učiteljev vse slabši. Žalostno je slišati, da smo paraziti družbe in podobna blatenja.

Moja znanka po dobrih dvajsetih letih poučevanja na srednji šoli ni več zmogla. Preprosto je pustila službo. Tudi vas kdaj obhajajo dvomi in podobne misli?

Nikoli, čeprav me boli ta odnos, in ni videti, da bi se izboljšal, mi ni žal, da sem se odločila za ta poklic. Rada poučujem in rada sem v razredu.