Ministrstvo za kulturo je v Register nesnovne kulturne dediščine na predlog koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine vpisalo dve novi enoti – igranje na diatonično harmoniko in telovske procesije. Register tako skupno šteje že 137 enot in 408 evidentiranih nosilcev nesnovne kulturne dediščine.
Intuitivno igranje
»Diatonična harmonika je aerofono glasbilo škatlaste oblike z mehom. Igranje nanjo temelji na diatonični uglasitvi in nadzorovani smeri meha, saj se pri raztegovanju in stiskanju na istem gumbu oglašata tona različne višine ali različna akorda. Pogosto velja za prepoznaven simbol slovenske glasbe,« so zapisali v Register nesnovne kulturne dediščine.
V cerkniškem pustu jo igra Pavliha. FOTO: Primož Hieng
Dodajajo, da se med igranjem na meh razteguje in stiska, zrak pa potuje čez kovinske jezičke, ki zanihajo in ustvarijo zvok: »Ker omogoča sočasno izvajanje melodije, basovske osnove in akordične spremljave, lahko diatonična harmonika nadomesti več glasbil hkrati. Z desno roko se praviloma igra melodijski del glasbila, z levo pa spremljevalni del z basovskimi toni in akordično spremljavo. Melodijski del ima najpogosteje dve do štiri navpične vrste gumbov, kar omogoča igranje v omejenem številu tonalitet; temu se prilagaja tudi število basovskih gumbov in akordične spremljave. Igranje nanjo zaznamuje prilagajanje diatonični uglasitvi. Posebnost glasbila je, da se na istem gumbu ob spremembi smeri meha (ob raztegovanju ali stiskanju) praviloma oglašata tona različnih višin oziroma različna akorda, zato je nadzor smeri meha pri igranju bistven. Zaradi teh lastnosti omogoča intuitiven način igranja in razmeroma preprosto učenje po posluhu.«
Igranje za ples
Pojav diatonične harmonike je povezan z iznajdbami Christiana Friedricha Ludwiga Buschmanna, ki je okoli leta 1822 patentiral preprosto glasbilo s prenihajočimi jezički in mehom, ter Cyrilla Demiana, ki je 1829. patentiral podobno glasbilo z novostjo, da zazveni akord s pritiskom le enega gumba. Godci na Slovenskem so jo začeli uporabljati v drugi polovici 19. stoletja. Kmalu je postala prevladujoče glasbilo, v godčevskih sestavih je prevzela osrednjo vlogo in spodrinila nekatera druga glasbila, pogosto pa so nanjo igrali tudi solistično. V ljudskoglasbenih praksah je imela osrednjo vlogo predvsem pri igranju za ples, v sodobnosti pa je njena raba raznolika ter obsega različne glasbene zvrsti, zlasti narodnozabavno in popularno glasbo.
V gostilni Pri Repanšku na Homcu so vrsto let prirejali tekmovanja v igranju na diatonično harmoniko. FOTO: Primož Hieng
Rutarjeva harmonika FOTO: Arhiv S. N.
137 enot je vpisanih v register.
V obrazložitvi ob vpisu v Register nesnovne kulturne dediščine so zapisali, da je diatonična harmonika eno od najbolj priljubljenih in prepoznavnih glasbil na Slovenskem ter hkrati eno od najbolj razširjenih glasbil po številu izvajalcev in poslušalcev: »Občasno prevzema tudi simbolno vlogo slovenstva, saj se z igranjem nanjo, z glasbilom in njegovim značilnim zvokom identificira vse več posameznikov in skupnosti. Igranje diatonične harmonike ima na Slovenskem dolgo tradicijo, razširjeno je po celotnem slovenskem prostoru, pa tudi med izseljenci in zunaj naših etničnih mej. Danes je močno navzoče predvsem v različnih popularnih glasbenih zvrsteh, uživa razmeroma veliko medijsko podporo in je vključeno v javno glasbeno šolstvo. Kljub temu med godci še vedno obstajajo starejše različice glasbila ter načini igranja in repertoar, ki izhajajo iz ljudskoglasbene prakse. Te starejše harmonike, z njimi povezani repertoar in raznolike prakse igranja imajo poleg zgodovinskega pomena tudi posebno estetsko vrednost, saj omogočajo vpogled v glasbene in izvedbene koncepte preteklih obdobij, njihovo ohranjanje pa pomembno prispeva k razumevanju zgodovinske kontinuitete in raznolikosti slovenske glasbene identitete.«
Med izdelovalci harmonik je tudi Danilo Poljanšek. FOTO: Primož Hieng
Razširjeno je po celotnem slovenskem prostoru, pa tudi med izseljenci in zunaj naših etničnih mej.
Tri različice
Od začetka 20. stoletja je igranje na diatonično harmoniko močno navzoče med Slovenci in velja za enega od prepoznavnih znakov slovenske glasbe. V zadnjih desetletjih se njena priljubljenost povečuje, zaradi česar je nastala tudi potreba po poučevanju igranja s pomočjo učnih gradiv. Najprej so se pojavili prijemni zapisi, nato prijemno-notni za potrebe javnega glasbenega šolstva, v katerem se diatonična harmonika poučuje od leta 2000, pa še standardni notni zapis. Vseeno pa se znanje najpogosteje prenaša neformalno s t. i. ustnim izročilom oziroma po posluhu, kar je bil do devetdesetih let tudi edini način učenja.
Avgust Stanko s svojo harmoniko FOTO: Arhiv S. N.
S štajersko različico je med prvimi zaslovel Dolenjec Lojze Slak. FOTO: S. N.
Cyrill Demiana je 1829. patentiral glasbilo z novostjo, da zazveni akord s pritiskom le enega gumba.
»Sprva je bilo igranje tesno povezano z ljudskoglasbeno tradicijo ter razširjeno po večini slovenskega prostora in med izseljenci,« preberemo v Registru nesnovne kulturne dediščine. »O priljubljenosti glasbila pričajo številni narečni izrazi (npr. frajtonarca, gómbaste fude, meh, ramonka, muga, lájne) ter številni priznani slovenski izdelovalci (npr. Lubas, Ploner, Kucler, Mrvar, Flajs, Prostor, Železnik). Na Slovenskem so igrali predvsem na tri različice diatonične harmonike, imenovane kranjska ali stara kranjska, štajerska ter trieština ali plonarca. Razlikujejo se po videzu in razvrstitvi tonov med gumbi, kar zahteva drugačen način igranja. Igranju sta se prilagajala tudi repertoar in godčevska ustvarjalnost. Po drugi svetovni vojni se je z uveljavljanjem klavirske harmonike zanimanje zmanjšalo, obujati pa se je začelo s pojavom narodnozabavne glasbe. Z diatonično harmoniko je med prvimi zaslovel Ansambel Lojzeta Slaka, ki je z uporabo štajerske različice pripomogel, da je ta prevladala, igranje na staro kranjsko pa se je povsem opustilo.«
